My first one

Danes sem šla na prvi job interview, pravzarav na probo, za cocktail bar tenderko nekam v East London, Bethnall Green. Moja cimra Ilaria, ki je prišla pred enim tednom in začela razturavat job hunting, kot da krize nikoli ni bilo, je enega svojih intervjujev prepustila meni. Ilarita se namreč legendarno zmrduje, če je job preveč oddaljen (saj smo ja v centru?!) ali "premalo" plačan. Za ta bar pa je rekla, da ji ne diši v naslonjače zleknjena klientela in čudna muzika. Kaj lepšega!

V Casa Blue Cocktail naj bi delala koktejle, izkušnje niso potrebne. V vsej svoji karieri se ne morem spomnit ene praktične reference, da bi se kdaj preživljala z rokami; sem pa zato preživela veliko lepih trenutkov ob kapirinijah pod zvezdnatim nebom s prijateljico ... let's do it! In še dress code je sproščen, jeans in pisana majčka.

East London se razteza med Old Street in Liverpool Street, kjer je tudi finančna četrt. Bar, do katerega sem morala priti, je bil sredi po berlinsko zaskvotane ulice, včasih prijetno alternativne, včasih dodgy. Temu bi v normalnih razmerah sicer aplaudirala, zdaj pa me je čudno objelo. Zgledal je kot bolj ofoteljana Gromka, Metelkova, le da je razpadal in smrdel po cvretju. Inšpekcija bi ga resnici na ljubo morala pregledat. Po eni uri strežbe (in hvala bogu ne čepenja za minimalnim šankom) sem lako šla, pustit pa sem morala številko. What a strange vibe. Manična lastnica s slabo angleščino, bar brez blagajne in personal zadaj v kuhinji iz ... Bangladeša? Gostje so bili prijetni, revni študentje brez misli na napitnine.

Now I know you, Bethnall Green! Zabredla sem v srčiko vzhodnega Londona, center alternative, kjer ne samo, da se ti zdi, da je vse naokoli Metelkova, v bistvu je že kar Berlin. In potep v manj uradni situaciji mi ne uide. To be discovered soon, do prihodnjič pa počakajmo, če me bodo poklicali.