Little Cairo, Little Beirut

Vedno sem si želela živet v komuni - malce zanikrno, a pošteno povedano. Več let sva se s fantom sicer stiskala v share apartments, a ker je bilo neprostovoljno, to ni bilo to. Nepričakovano pa se mi je retro hrepenje po pravi obliki hipijevsta v polnosti uresničilo. Imam sedem krasnih cimrov in živim na Marble Archu, v arabskem kvartirju Little Cairo/Little Beirut.

Noč in dan nam prijazno prodajajo baklave (namesto čokolade), šišo, sadje, halal, nekje tudi pivo; mesto naokrog je 24hours big and mighty. Za stanovaje seveda plačujemo veliko več, kot bi doma, a naša družina ob večerih zažari v duhu global fusion peace eventa - vsi smo zbrani ob izraelsko-pakistanski večerji in na dobrote iz Camdena sem že malo pozabila.

V London sem prišla po treh mesecih zakotnega Birminghama, kjer sem se pretolka predvsem s pomočjo toplih, sveže varjenih aelov in zvestega prijatelja Toma. Če je prijatelj nekdo, ki ti tudi pomaga, potem je Tom dokazal, da še obstajajo pravi angleški gentlemani (Claytoni iz Southamptona).

V Londonu je drugače, razmere so se zaostrile. Štipendije ni in credit crunch sika izza vsakega vogala. Yet I am still quite a picky lady. Nenazadnje moram videt vse štiri starni neba in vsak dan me zbudi obsijano jutro. Londonu se pozna bližina morja, vreme je lahkotno, čeprav je minus postal stalnica in včasih neumno zmrzujem, ker se oblačim preveč angleško.

At the end of the day, I can't wait for a new one.