The End, then Brixton

V The Enda se mi je mudilo, ker nisem vnaprej kupila karte. Klub, ki je 13 let predstavljal nekakšno londonsko Štirko, zapirajo konec januarja, zato noter dere staro in mlado. Boljše zgodaj kot prepozno, bili smo med prvimi. Tom (ki je imel karto) je sicer godrnjal, ker bi v sosednjem baru pil pivo za 3,5 funta, medtem ko ga je v The Endu za dobrih 4,60, in niti ne velikega, če se prav spomnim. Zato pa sem si lahko ogledala prostor, ko je bil še prazen, in se hitro začela počutit domače - videti je kot večja in bolj upedenana Štirka.

Za opis kluba bo najboljše kar tale stran http://www.endclub.com/endclub
Naj le dodam, da obiskovalcem privoščijo več stolov, laserje, rdeče luči in meglo. Laserji so cool indeed! Na WC-ju lahko kupiš lizike in si sposodiš parfum, naokrog prodajajo bonbone. Če hočeš malo na zrak, stojiš v vrsti, po angleško.

Klub so kmalu napolnili party people kot doma, z nekaterimi odstopanji navzgor - stavim, da je mnoge že obiskal abraham ali pa jih bo kmalu. N glavnem floru sta masterirala Mr C in Daren Emerrson, zame pa je bil veliko bolj užiten mali, kjer sta razvnemala Layo & Buschwacka! (Komu vse se je zdaj malo kolcnilo, se sprašujem.) Carja sta množico pripravila do skakanja, fankoidnega otresanja, žvižganja ... kaj sploh razlagam. We love tech-house!

Vsak party ima seveda svojo dramsko strukturo. Včasih je grška drama, ko te vrh sreča na sredini, zares dober party pa je ep, ki ima vrh malo pri koncu, če je bilo vse prej tako, kot je treba. In z dobrimi prijatelji je še kako bilo. Poleg Toma sta mi pomagala Slovenca J&J, ki sem ju srečala tam in bila vesela, kot na partyju že dolgo nikogar. Pomenila sta neprecenljivo družbo, sploh neprecenljiv pa je bil prispevek enega od njiju. Še vedno razburjena od darila sem zato s taistim J po koncu šla na after, in to ne s tubom, ampak letalom (aaaaaaaa). Pristala sva v Brixtonu, South London, na zadnji postaji Victoria line.

Če ste kdaj brali Irwina Welsha, potem si lahko predstavljate angleško after sceno, ampak odmislite Trainspotting, prosim. V Brixtonu, v lepem in udobnem stanovanju, kjer kraljuje Mike, so bili še Jerry, Dermuth, Martin, Michelle and Tamsin, vsi stari od 35 navzgor in vsi zagreti za stvar. Hiteli so afterirat kot mi v dvajsetih, crazy! What a hard workers, man! Širokogrudno so naju sprejeli, lačna in praznih žepov, in nama dali najboljše iz svoje skrinjice. Takšna gostoljubnost me je naravnost ganila, sploh, ko mi je Michelle še mehko postlala svojo posteljo. Po obilni malici sem namreč obležala in tako izgubila proti veteranu Martinu z Irske, ki jih ima čez 50 in ki ga vse do nevemkdaj ni podrlo nič! Res, da si je vmes pomagal z gobicami z jajčki, a je vseeno odlično držal tempo. Ko sem vstala, so bili vsi v zgledni kondiciji in strumno pripravljeni na še.

Domov sem srečno prišla 24hours after the party (in pomirila prestrašene cimre). Še vedno sem pod vtisi in na vsak Zakibov psy trance komad zaplešem. Medtem pa mi je toplo pri srcu, da sem spoznala nekaj ljudi, s katerimi mi bo v Londonu bolj zabavno in zaradi katerih lahko rečem: PLUR is not dead!