Recesija

Outraged at what happened today, naj spregovorim o recesijski izkušnji Londona. Pričelo mi je zmanjkovat sredstev in zato sem bolj doma (saj vsi vemo, kako te vsak korak iz stanovanja stane, v Londonu vsaj 3,20 funa za prevoz), le v Hyde Park grem tečt in po sosednjih ulicah iščem vedno nove zorne kote. Vsa ta lepota pa dobiva trpek priokus - the money honey.

Nehala sem recimo fotografirat, besna na Fujija, ki žre baterije po pet funtov, kot da je rahlo prizadet. Zdi se mi, da lahko zdržim with only shampoo and no conditioner, skrbi pa me tudi cena mojih najljubših posladkov, ki me na teden pridejo ... hilarious. Denar moram namreč vložit v pomembnejše stvari - bele bluzice in črne špičake za job intervjuje, ki so mi bili naklonjeni ta teden. Iz vsega skupaj se sicer ni izcimilo nič, pridobila pa sem nekaj življenjskih izkušenj. Zdaj, ko sem se razbesnela in si posušila solze, jih lahko strnem v nekaj naukov.

1. Izogibaj se Gumtreeja - umazan portal za nategovalce.
2. Ob vsem londonskem kozmopolitstvu se zavedaj angleškega implicitnega rasizma (itak je frustracija par exellance povedat, od kod si, in neskončno si želim, da bi bila res iz Švedske, kot vsi razumejo, da sem; težko je biti niko i ništa in učiti ljudi, da nisi doma pri ruski ali finski meji).
3. Če si iz Slovenije, Litve, Poljske in ostalih slovanskih republik, se moraš za 90! funtov registrirat, če slučajno dobiš službo. Nekateri mislijo, da se moraš registrirat že prej, in ti sužbe zaradi tega ne dajo, registrirat pa se ti brez službe ne dovolijo. Tako sem v torek na enem job intervjuju "padla ven", ker mi niso na besedo verjeli, da sem sploh iz EU.
4. Tudi če dobiš službo kot hostesa v West Endu in si predstavljaš, da si hot, se zavedaj, da ne moreš prodat dragega šampanjca, če s tabo tekmuje Jamajčanka španskega porekla (a black girl skratka).
5. Tudi če že par mesecev uspešno nekje delaš in so s tabo zadovoljni, bodo na uradnem razpisu izbrali drugo osebo (an English girl).

Vse lepo in prav, razumem, da je recesija in se daje domačinom prednost, ampak tale zadnja je pa sodu izbila dno. Še dobro, da moja ljubezen iz daljave hitro celi vse moje rane in da lahko napišem blog. Tudi številčna družina pomaga, vsak da svoj prispevek: Martinina mama je prinesla specialitete malo južno od Rima (domače raviole, pršut, expresso!!!), Zakib praznuje rojstni dan in gremo v mehiško na Piccadillyja (tako pa je, če te podpira ata, pakistanski šejk).

London, my pretty love - I don't want to leave now! Vsak dan odkrijem kakšno malo ulico, ki mi požene kri v glavo, da samo pritajeno čakam, ker vem, da me bo čez tri korake posrkal časovni stroj in se bom znašla v nekem izgubljenem času, katerega energije živijo tod naokrog. In vsakič, ko stopim na ulico, sem rahlo omamjena od stoletij zgodovine, ki me obkrožajo tako sladko in skladno, da bi si od veselja kar zapela. Zato hitro pozabim, da rabim job, in mi je lep del dneva čisto vseeno.