The art of living

My squat room by Marta Lamovšek & Saša Šimek

All I have ever wanted, crosses my mind when I half open my eyes in the morning, trying to guess what the weather is going to be like through a curtain slit. For the first few moments I don’t move: my eyes are slowly traveling over the colored walls. From hair to toe I am melting into amazement and gratefulness for what I have. Like a prayer, rising into a great joy.

After a month of nailing and sawing I settled in the room full of comfortable and cheerful feng shui. Spacious and for the first time all mine. People are asking me, slightly suspiciously (or even terrified), how can I live like that, in the squat. Live how? Without rent, with all the basics covered, with lots of good vibe and time for myself in London? Easily.

But anyway, what would a girl, released from almost all economic obligations, do in her day? My daily routine seems unreal; I can do whatever pleases me. Cycle to Camden or run along the canal. Go to the gallery or shop fresh mint at Whitechapel market for a revitalizing cup of tea. Every moment is relaxed, mirroring itself in many sweet possibilities.

Yet I start off my days very simply and basically, with the healing shot of coffee, continuing it with another one. Yoga follows right after this indulgence and the day is carried on spontaneously, usually with the neighbors knocking on the doors. Fellow squatters occupy lots of my time. Community is growing and people are working hard to get their homes sorted. Rooms, first smashed and completely run down, are becoming crazily refurbished, all with green politics in mind. After all, Council will evict us sooner or later and demolish the buildings. But until then we are keeping the place alive, share the food, help each other out and genuinely enjoy ourselves together. Social experiment with no money involved.

It’s a extraordinary gift to live so alternative in such a snobbish city. And the flush of freedom is awesome. Squat is settled for a cozy life now, but suddenly I hardly find any peace in living here. I enjoyed setting up and ruling my world, hosting my friends, but since I don’t rule my heart, I need to go. My mission is accomplished, summertime in Ljubljana is whispering me a love song. Janja & Metka, welcome to my girlish room soon. Beautiful London, I've had a time of my life. See you later.

Building a house

London express

Here is the collection of moments of how we were making our house with some of the most important participants too. The girl in charge is missing though, Eli from Barcelona, but the rest are here. In the middle is Kristof, 23 year old Hungarian, who genuinely reminds me of my favorite philosopher Diogenes. He can do everything and wants nothing back, because he despises slavery of working for money (all he wants is to travel and draw, pounds he needs only for paints and tobacco). He is subversive in the most delightful way, so my abs hurt from laughing as they didn’t for a long long time; he fixed our toilet doors and marked them with some fine graffiti, which reveals his idea of extreme shitting, also a fresh suggestion for an Olympic discipline for London 2012.

In the left upper corner are my three Hungarian neighbors, who helped me with flower sofa for my room three floors up (f..king nuisance) and are absolutely the kindest guys around. They are old squatters and they sorted out their apartment in no time, found internet signal and in the evenings they organize movie nights in Pako’s huge room, which looks like a Buddhist temple. Instead of popcorn we eat sushi or Pako’s biscuits (he is a vegetarian chef), enjoy special sandalwood scents and with Eli we feel treated quite like squat princesses.

Other remarkable boys from Budimpesta and around are Andor the artist, Peter the lovely gipsy and Miklos the handsome hippie. After all the help I received from them I could almost say that any new squat girl badly needs at least 5 or 6 upright Hungarians.

Soon my room is going to be ready and then I pray the god of all Slovenians, Spanish and Hungarians to help us live in peace with no evictions. At least until June.

Legal Warning

Klick to enlarge

This is written on our doors, on the doors of every squat actually ... Law is on our side :) Aaaaa, ahahaha! :) And today i found internet signal too, so soon it will be the most comfortable house for the most reasonable price in London ever! I L-O-V-E IT! Coming back soon with more.

Flux

Source

Suddenly the rock have started to roll. After two months of enjoying the sights of London I chilled down, and my finances too. I saw South, West and East, only North is waiting to be discovered. Now I shifted my thrills and excitements from only looking to participating in the daily life. I could be a supervisor in a nice 4 star hotel, wake up at 5.00 and earn some money, or I could live in a squat. Since I can't afford hilarious rent on Marble Arch any longer, I had to consider both options seriously enough.

Though I did fight for a cruel supervisor job hard (waking up before dawn!!!), I was told, that I am not a natural born waiter walker. So the universe literally pushed me into the squat. My friend passed me on an exclusive information, that the guys next doors are opening the abandoned flat next doors. And a vision of a laid back life, where you recycle and then create with your own hands, attend art workshops, care and share, spread my lungs with some finest sense of freedom. Not only back to roots life, just a thought of living for free in this posh city of makes me giggle.

To enter the squat one must first remove the metal plate, which firmly covers doors and windows to prevent squatters from sneaking in. But rats are always smarter, they find a hole. Our apartment is empty and to some point run down, but not that bad, and my room's got the potential to be a cheerful place. Of course there are some basics that need to be fixed ASAP, but guys already sorted out the electricity and the water is thanks god here. And also my new room mate from Barcelona is so technical-wise, that I am her most obedient student, who actually succeed today in connecting some copper wires in order to make a sparkle and then turn on the lights :)

I am very basically thrilled by this. There is still a lot to do and next week I'll move in. The only burden on my heart is to leave my most dearest Saša, who I so fear not to see every evening for our girls' night. So I am almost on my way to Camden to buy a nice bike to cycle and cycle and cycle uptown & downtown. Fingers crossed for the weather, and fingers crossed for all of the necessary things, that are waiting for us somewhere around.

London sentimental

Before I publish my "serious" blog, I must share some of this weeping sentimentality, that has captured me recently. It happens on Fridays, most likely when I am on the sofa with headphones on, while all of my Slovenian friends are partying on the route Zajc-K4-SubSub-Metelkova. From my perspective it sounds like a magic combination from a lost dream. Despite living in this great city I can not undertake numerous excitements any more, I get used even to such extraordinary sights as the Westminster fairy tale palace. But it seems that I could never get used to a quiet Friday/Saturday evenings (stuck at home), or even less likely, compromise with fake beats, crowds or prices outside. This kind of peculiarity gives me a hard time, when I want to swap my sofa for a cosy place. If I only were a trancer, it would be much easier; I could pop to one of many notorious squat parties.

So last Friday I was perpetually listening to the very last minutes of Surgeon's set in the club Katakomben, an emotional part, which almost made me shed a tear. I imagined all of my people in the front of k4's big stage, with my boyfriend behind the DJ, animating the crowd with his hips, smiling faces and dancing bodies ... I crave for a family night in Ljubljana. I can only hope that mr. Surgeon will scatter my home oriented focus this Friday and give me some hell of a time. If not, I will cease partying here. But untill then, Vauxhall, here I come again!

Happy Twilight

Foto: Dejan Erniša

My long-time-no-see friend published photos from a very first absinth party, taking place four years ago at a rather unknown location. And he made my day. I'm thrilled to see how young we were at the time (though my boyfriend claims he is the same) and what a persuasive vampire I was. Dear moments that faded away suddenly came back to me. His funny round glasses from high school and my short hair, famous style by Tinka Pobalinka in 2005. We actually hardly have any pictures from a respectably long period of being party animals. But the photo's got much more than only remains of the days; it brilliantly depicts our vibration, which was there from a very beginning and shall represent us forever. That's the kind of love I adore, vivid and wild one.

And to those, asking me, where is my boy and how can I possibly survive without him - I miss him very much. We are both sort of used to bear with the distance, though it's difficult and no fun, especially for the one waiting in Ljubljana (most unpleasant in winter cold&rain and in empty apartment). However, this absence is also the freedom we need to fulfill our educational and general "life-wise" plans, and it's my turn now. The project is to lighten my famous twilight, so called messy head. And while doing this I feel anxious, but safe, sad, but great, because he is my ultimate bright light. And when he says to me a simple "Don't worry baby" my heart is an instant believer. When I am back, we'll hit the road together ... like a fairly harmless Bonnie and Clyde, heading towards a fairly civilized Tarzan and Jane life (Brazil and the neighborhood). Honey, I'm coming soon, get ready! (Ghrrrrrr)

Fun loving person wanted for busy bar!

Long hours, low wage, why do we love it so much!

Looking forward to meeting the right candidate. We will want to keep you for a minimum of 4 months, possibly more, maybe you will make a career out of it even?
Pls send your cv / statement / thoughts to applications09@live.co.uk , with a picture if possible.

Thanks

Please do not apply if you are a grumpy, mean, lazy troll.

Ne morš verjet ... Gumtreee, kaj pa drugega.

Nelson Batista

Source
... je moj novi učitelj salse. V DanceWorks na Oxford Streetu, kamor bom od zdaj naprej redno hodila, ga oglašujejo takole:

Originally from Havana, Cuba, Nelson Batista came to the UK in the late eighties and was the first Salsa instructor in the country. Known as the Godfather o UK Salsa, widely acknowledged as the leading authority in this field, Nelson teaches in a number of venues throughout the UK and regularly holds workshops in London and nationwide. Nelson is a fellow of the UKA (United Kingdom Alliance of Professional Teachers of Dance) and also a president of their Club Latino Divison.

Tovariš Nelson je krasen učitelj in na klasu je bilo zabavno, kot je le lahko pri nerodnih in ukaželjnih začetnikih. Po nekaj popravkih mi je kar dobro šlo in že sem komaj čakala, da bo vrsta v krogu, kjer smo si punce menjavale plesalce, prišla na učitelja. Takrat lahko namreč pozabiš vse korake, ker te vodi Godfather of Salsa; in ker te ne gleda pod noge, ampak v oči, lahko vmes še poveš, da si Maya in da nisi from Russia (moje novo ime, staro je neizgovorljivo).

Salsa bo odlično pripomogla tudi k spomladanskemu utrjevanju nog & Co, in ko jo obvladam vsaj malo, grem lahko zaplesat v tovarišev klub ali pa v Soho. Menim, da za spodoben zaključek bloga manjka samo še zelo resen poziv: Dragi, vpiši se na salso! (Tilen ve vse.)

Clapham Junction ali Lucky J

Foto in montaža: London express

Danes sem obiskala še enega J iz Slovenije, ki so mu okoliščine namenile službeno stanovanje v posh delu mesta, na zahodu ob Temzi. V Clapham Junction (Battersea) se je prebil iz šeste cone in zdaj uživa v ogromnem stanovanju s krasnim laungom in razkošnim balkonom (na službene stroške, srečnež). Pet metrov od balkona teče reka, na bregu se svetijo lučke in mogočna Temza se zdi sveža kot morje. Breg na drugi strani reke bi lahko na hitro bile Benetke ali Berlin, pitoreskni balkoni in sprehajališče pa so me za hip spomnili celo na Opatijo.

Med chilliranjem ob belem vinu in besnim grabljenjem po čipsu in browniejih sem slišala marsikatero zgodbo, ki jo je zapisalo življenje. Zgodbe (ki bi jih moral J zapisati enkrat sam) so tako ekskluzivne in polne susupenza, da sem se kot (včasih) normalna pridna punca počutila zares fino, da sem lahko iz prve roke slišiala o ... (J, u should make a novel)!

J se je tako iz problematičnega jeznega mladeniča prelevil v preizkuševalca igric (in mnogo več) in v njegovi službici mu ni hudega. Od Sarajeva, Dunaja in zdaj Londona se vživlja v lokalne navade, vedno dobro akomodiran in preskrbljen. To me je spomnilo na drugega prijatelja, J! iz vzhodnega Londona, ki živi v avtentičnem Banglatownu, in spet zastonj. Lej ga zlomka, kako znajo ti fantje živet, mi hodi po glavi. Zgleda, da bom morala še večkrat na obisk, da dojamem catch tega zlivanja z vesoljem. Najlepše od vsega pa je, da sta J in J! raztresena na čisto različnih koncih, zato sem pred vsakim obiskom veselo na trnih, ker vem, da se lahko vmes na poti še marsikaj zgodi. And from very East to very West, I am still enchanted!

P.S. Na slikci zgoraj poziram s čokolinom. To je namreč naša uradna nova droga v Londonu, na katero smo navlečeni vsaj trije Slovenci. Nove zaloge je prinesel J pred kratkim, tako da jemo traditional food, z bananami, cimetom in keksi :)

Mlade mame ...

Source

... sovražijo otroke. Tu v Angliji že. Z malimi delajo grše kot z igračami, najbrž, ker so bolj naporni. Z ledenim glasom grozijo dveletnikom, naj stojijo pri miru in se ne premaknejo, medtem ko one šopingirajo, jezno jim sikajo v obraz, če jih motijo pri mobilnem flirtanju, ko se zajočejo, jih udarijo. Priročno po glavi. Podobe otročjih, namazanih, ali pa bledoličnih najstnic, ki kot nek tuji podaljšek držijo voziček in topo gledajo v svet, so tu del vsakdanjika.

Pojav mladoletnih mamic sem opazila že pred leti na Irskem, ko so punce čikale po ulicah in zraven tiščale vsaka svoj voziček, ki se jim je pač pripetil. V McDoladsu so male angele pitale s krompirčkom in burgerji, verjamem, da glede na special offer in svojo obilnost sleherni dan. Vtis sem dobila, da nihče od mladih ne pozna kondoma, tabletk ... da sem skratka v tretjem svetu. In Anglija je očitno tudi tretji svet.

Najstnice namreč otroke kar rodijo, saj lahko nato živijo na državnih benefitih in se jim v bistvu tako podjetje splača. Njihovi vzgojni prijemi pa so tako grobi, da se ustrašiš, da mu bo kar tam, v trgovini, izpulila ročico in jo besno vrgla na Oxford Street. Mali je jokajoča igrača, ki jo mora utišat, pa četudi jo bo zato treba pokvarit. Tako so "igračo" zares "pokvarili" skrbniki (mama & step daddy) deteta P, ki je živelo kratko, a strašno življenje. Za njim se je kmalu v medijih pojavilo še eno dete, hudo zlorabljeno od samega začetka pa do srečnega poka lobanje, hrbtenice, ne vem.

It's still in the air, rumeno zgražanje in gonja proti zdravnikom, socialcem, policajem. Medtem pa nas vrsta čakajočih gleda, kako neotesana smrklja renči na svojega malega, ker je naredil tri radovedne korakce v svet, in glasno odšteva, kdaj bo prišla po njega in ga kaznovala. In čeprav se vse ženske v vrsti nemirno prestopamo, ker je otrok tako majcen, da ga komaj vidiš, in sladek za pojest, ga surova mama zgrabi in udari po glavi. Eksplozivna mešanica najglobljega obupa in svete jeze ob njegovem joku me še vedno trga. Zato prihodnjič stegnem roke, pograbim fantička in zbežim z njim proč, daleč proč, da pozabi vse in se začne smejat. Zato moj krik razpara tišino in pobesnim na mamo, da ga mora imet rada ali pa ga naj da stran. In potem najdem vse nemočne ujete otroke in jih hitro rešim, potolažim, zaujčkam, uspavam ... happily ever after.

Klub, ki ga ni

V petek zvečer sva z J! šla ven. Začelo se je solidno. Najprej sem se morala primajat do East Enda, kar s central line in knjigo v roki pravzaprav gladko gre. Ker sem imela namen prečekirat klube okrog Old Streeta, je bil skvot primerno izhodišče za pohod po vzhodnem Londonu. V skvotu mi je zares všeč, z nekoliko improvizacije imajo vsega dovolj, predvsem pa lahko srce, rešeno finančnih bremen. Večer se je krasno razvijal in že sva pri sosedih, ki vlečejo internet, preverjala, ali greva v klub številka ena, dva ali tri. Izbrala sva si dva kluba, vesela, da bo v enem gotovo dogajalo. Še "London od A do Z" sva vzela, sicer pa je itak vse blizu, po East Endu naokrog.

Če je vijuganje od kluba do kluba nujno za preživetje v Ljubljani, pa je v Londonu takšen attitude salto mortale. Vsak premik v tem gigantskem mestu je podvig, ki zahteva predpripavo, splošno razgledanost v zvezi z busi, nato pa še budno navigacijsko oko, da ugotoviš, kje naenkrat si. Ko se namreč s svojim zvečičem, polnim zemljevidov, znajdeš na cesti, se ti od milijonskega preskoka merila zvrti. Vse je tako huge, brez vsake prave zveze z načrti v priročniku, da sva se j z J! groteskno izgubila in domov prišla ob 4.30, ne da bi našla klub (eden od njiju je odpadel zaradi posh bedakov v vrsti spredaj). Ves ta čas, od enih pa do polpetih, pa sva brusila pete in iskala Ghetto, ki je bil na izginuli Old Street 57.

Po neskončnem prečesavanju ulic nama je bilo vedno bolj jasno, da žura ne bo, da sva daleč od doma, brez ideje, kje so pravi busi, in da sva izmučena za zaspat kar tam, na cesti. Edina rešilna bilka, bus 25, je bil nabito poln in sploh ni več ustavljal. Demoralizirana, a vsaj z jasnim ciljem, sva jo začela krevsat proti domu. Po vseh prejšnjih miljah sva neusmiljeno hodila še debelo uro.

Vikendi so tako naporni, kot da bi bila v partizanih. Po vzhodnolondonski fronti imam podplate kot kamen in že 14 dni se nisem naplesala. London nights out namreč zlahka deteriorirajo od želje po zabavi do obupanega krika, naj bosta že enkrat wc in postelja. Zato si vedno bolj želim, da bi se kmalu izgubila od Zajca do Štirke in nekam na after. V pol ure udobno namešečena, med prijateljskimi obrazi, brez stresa in trekanja, ki ju do prihodnjega petka ne zmorem in nočem več. Nikoli si nisem mislila, da je lahko nočno življenje tako naporno.

Zob časa

Foto: Luka (Italio)

Danes sem še v posebej upadlem stanju, od popoldneva slabo zgledam. Razmišljam, kaj se je zgodilo, zakaj me je ugriznil zob časa. Vidno imam ubite oči, zgubana usta in, prisežem, povesil se mi je nos. Nato pa me spreleti, da sem zvedela za stanje na kartici, ki mi je razumno namignilo, naj grem delat. In temni oblak se je zarisal na mojem obrazu, ker vem, da moram začet, job hunting, tokrat zares. Če sem še pred mesecem brez posledic besnela naokrog, mi zdaj to ne koristi več. I need to work. Pa ne že speeeet!

(Vsi, ki me poznate, veste, kako mi redna služba škodi. Zato bi free-lance začela že kar s tem dnem in k sebi vabim vse neduštudirane študente, da mi oddajo diplomo v lekturo ali pa k diplomiranju povabijo svoje prijatelje.)

Voodoo Town

Foto in montaža: London express

Jug je moja najljubša smer neba, kjerkoli že sem - na Jadranu, v Berlinu ali Londonu. It's something about south, filozofija ležernosti, ki mi prvobitno paše. Zdi se, da je tam too hot or too run down, da bi postalo preresno. Zato sem hotela še enkrat na jug Londona, v afriško-karibski Brixton, da z drugimi očmi vidim, what is all this passion for. Tam sem se namreč nekega prekrasnega sončnega jutra znašla na afterju in že s prvim korakom me je objela avra neverjetno cool razpoloženja, ki sem ga davno začutila nekje, mogoče na platnu Kinoteke. Brixton ima dušo. In to divjo, afriško dušo.

Zdaj tja nisem prišla v tako zlatem dnevu (ki sem ga takrat zapravila v zagrnjeni dnevni sobi), zato sem se pred zmrazljivim zrakom zatekla v charity shop. Rada imam cheap sceno s karakterjem, sploh, če je dovolj ponudbe in je pregledna. Za deset funtov sem dobila plašček, kot sem si ga vedno želela, rdeč, z angleškim karo vzorcem. Še ko pišem, se mi smeji, ker me tako krasno odene, that I feel like missy London de luxe.

Drobovje Brixtona sestavljajo stare čudaške stavbe, ki se zdijo zapuščene, samo pisan kup smeti pred vrati opozarja, da tu nekdo živi. Konjeva glava nad vhodnimi vrati, ki milo gleda dol na dvorišče, mi je razbohotila domišiljijo - is this some african cult? Po vrsti staromodnih špecerij prideš na pokrito tržnico. Star, visok obokan prostor z okni namesto stropa je bil zavit v fusion vonjev - ribjih, neznanih, smrdečih. Pred Sierra Leone Grocery sem se skregala. Zakaj za vraga hočem poslikat režeče ribje glave, groteskne stvore, dele teles in druga živila, če tu nikoli nihče ne slika. I am an art student and my project is Brixton, u mind? S svojim črnim pogledom so me sumljivo motrili, dokler nisem odnesla pet. Nato pa me je od nekod zadel vonj nečesa tako slastnega, da sem morala ASAP odkriti chefa te dimljene specialitete. Meso je pripravljal na ulici v kosu zavržene pločevine, v starem plehnatem sodu, kjer se je piščanček cmaril na žerjavici in ubijajoče dišal. Od preveč dima mi je bilo na koncu sicer slabo, a afriška specialita je bila a must (čeprav se zdaj sprašujem, če nisem pojedla kake tolste race iz Hyde parka, za piščančka je bila noga prevelika).

Brixton is a pleasure, indeed. S tržnice sem odšla z mešanimi občutki, saj me je njihovo odkrito neprijazno obnašanje prestavilo v kolonialne čase, kjer sem sama bila bela gospa, ki si krajša urice med voodoo people. Domov sem prinesla pepelnik iz kokosovega oreha in začela sanjat o toplih krajih. Za zaključek izleta mi je namreč v lokalnem kinu glavo zmešal še Woody Allen z Vicky Christina Barcelona, ki se dogaja v Barceloni. Tako sem približno za tri dni dobila fiksno idejo, da grem živet za mesec ali dva v Barco, kajti resnici na ljubo, jaz rabim jug. Po vudujskem navdihu Brixtona in katastrofalno napornih vikendih si zares želim, da bi bila preskrbljena kolonialna gospa, ki se nekje na jugu naokrog sprehaja v krilu in sandalih.

mess

Foto: Marko

i am such a mess. even in london i'm a great mess. i worry, i cry, i party hard, i run, i laugh ... then I worry again ... and the only solution i've ever come to is moving. i can't really think, but i can move. run, jump, dance. ( bodythinking?)

to be continued ... the sun will soon go down ...

Homage trensu v Vauxhallu

(Včasih traja, da se sestavim, kajti):

Suddenly, my feet go off the floor
Practically floating
Eagerly dancing
Changing moves rapidly, as to bewitch
Illusion,
Affection and
Lust to

Keep me going forever

(Včasih traja od petka do torka ...)

Vreme pač ni vsak dan takšno ali London snow storm

Foto: London express

Tale slika je verni posnetek sončnega jutra (v zavednem Malem Beirutu), kakršnih smo v Londonu deležni večino tedna. Vseeno pa se je ta vikend Britaniji zgodila hujša vremenska katastrofa, ki je Otok spodkopala do temeljev - zapadlo je 7 centimetrov snega!!!

Ker sem bila z dragim varno pospravljena v prijetnem hotelčku, med jutranjim poležavanjem in prigrizki najprej sploh nisva resno vzela alarmantnih vesti o snegu. Skozi reže balkončka sem sicer opazila belo odejo, nekoliko debelejšo kot prvi sneg, a kaj več kot namuznila se nisem (we had such a lovely place).

Potem pa se je začelo: drama o snežnem viharju na TV je dobivala razsežnosti cunamija, le da so namesto mrtvih tu bili "žrtve" otroci, ki jim vse gor do Škotske dva dni ni bilo treba v šolo, njihovim staršem pa ne v službo. V Londonu je tako 6 milijonov potnikov, vsak dan odvisnih od avtobusov in podzemne, na dan D, ko je zapadel sneg, obtičalo doma. Če namreč ne dela avtobus, ne more do službe voznik podzemne, brez zadnje pa pilot ne more na Stansted, so poročali. Na avte v tem snegu niso niti pomislili, kajti ceste, dragi moji, so bile zametene kot polja.

Dejstvo je, da je bil to najhujši sneg v 18 letih in da niso nikoli vlagali v pluge in soljenje cest, zato so se strašno smili sami sebi, a hkrati počeli hudičeve bedarije. Pred našim blokom so Libanonci imeli fotosešn: očka in sin na beli kulisi, očka in sinko s smučarsko čelado, zakrita gospa mama poleg snežaka ... Par prismuknjencev je s smučkami vijugalo po ulicah, po sankanju sta dve osebi pristali v reki in sta v kritičnem stanju. Čeprav bi marsikdo izbral bejbe v kopalkah pod snežno palmo, je zame absolutni zmagovalec tega freak showa spopad v naši ulici, ob katerem sem se skoraj polulala od smeha.

Na vsaki strani ceste armada razposajenih Arabcev, sovažni četi, ki se bombardirata s snežnimi kepami in vmes napadeta še vse, kar leze in se vozi. Prvih nekaj korakov pešcem še prizanesejo, nato pa postajajo vedno bolj srčni in jih zasuvajo brez usmiljenja; uboge mamke, japiji in gospodične jo spešijo proč kar po zraku. Potem prileti razjarjeni voznici kombija v brk še vreča smeti in že se zasliši zavijanje sirene okrog vogala, preplah! Jadrno jo ucvrejo proti vratom, režeč se kot mlade hijene, in čakajo, da prestrašeni policaji naredijo svoj avtoritativni krog. Nato se navdušeno vrnejo na položaje, ker ravs velja!

Sneg je poleg veselja prinesel v naš Park West še nekaj težav - zdaj smo brez tople vode in brez gretja. Zato smo si v kuhinji prižgali pečico, ki nas greje na okrog 250 še zdaj, ko smo že davno pojedli Ilarjine crespelle. In ne recite mi, da naj si grem po kalorifer, ker so razprodani. V bistvu me zares skrbi, ker jim ob vsej prešernosti, kot bi nanje padla sama nebeška mana, in oslarijah ne zaupam, da so poskrbeli za vse potrebno. Zunaj spet naletava in če se še enkrat zgodi 5 centimetrov, bodo najbrž samo zabrundali, si potegnili odejo čez glavo in si mislili kot Saša: Stari, kako to sede!

Na obisku

Foto in montaža: London express

Pred dnevi sem obiskala prijatelja, ki živi v skvotu v East Londonu. Slovenec, vagabundski Srečko Kosovel, uživa družinsko življenje še s petimi v prijetnem stanovanju, daleč na vzhodu v Stephney Greenu, deset postaj od centra.

Draž oddaljenega East Enda je popolnoma svojski karakter malega mesteca, kjer se ljudje med sabo gledajo in je vse bolj laid back, but rough. J! živi sicer v rahlo razturanem, a zato veliko bolj prostranem stanovanju, kot je naše, in to zastonj. V Angliji lahko nikogaršnjo lastnino namreč legalno zaskvotaš. Nihče jih ne mori, napeljave v hiši delujejo, kot se šika (ne tako pri nas), in srečnež J! ima svojo lastno cosy sobico.

Prav pomirjena sem, ker še obstaja pravo hipijevstvo in metropola ponuja skrivališča, kamor se lahko zatečem, ko mi zmanjka za najemnino; takrat moram samo gibko spremeniti obliko in svoj kožuh ter dolg goli rep skriti v prvo luknjo, ki se ponuja.

Cold, dirty town

Foto in montaža: london express

Prekleti ciklon! Zahladilo je za pošizit. Pa ravno, ko sem se včeraj važila v SLO, da je pomlad in grem na svoj meditacijski tek v Hyde Park. Od vsega, kar se mi je zgodilo v tem mestu v borih dveh dnevih, me peče glava. Mogoče lahko pojem kak aspirin, ki sem ga za drage denarje kupila včeraj pozno zvečer - 60 pounds, it's a really good one. In kako lepo zašumi v kozarcu ... šššššš... Silly girl, aghrr!

Kaj bi se jezila, pozabimo (kot da je še kakšna druga možnost). Me vsaj ne more zadet infarkt, kot me je skoraj v ponedeljek na kaskaderski furi po East Londonu, ko mi je v stotinki sekunde skočil pred kolo mali kravžl. Pločniki pač niso bolj varni kot vožnja po levi. Konjička sem hitro vrnila nazaj in se tresla še eno uro.

Tresavica me pravzaprav ne spusti ... dirty old town ... čeprav cimri trdijo, da sem lahko srečna, ker mi od svete trojice ostaja vsaj seks. Well, welcome, darlin.

P.S. And you, Kk, pick up the phone!

Westminster miscelaneous

Montaža: Nataša Lončar

Še ena osupljiva sobota, ki se je prav začela šele po peti uri. Zatežila sem, da hočem k vodi, zato sva šle s Sašo trake vrtet ob Temzo, na Jubilee Gardens (koška za prispevke tokrat še nisva nastavile, najprej rabiva muziko). Nad nama se je bočilo orjaško kolo London Eye, na drugem bregu so žarele Houses of Parlament, slavni Big Ben je bil kot flaša absinta. Ples s trakovi naju je tako prevzel, da sva imele čevlje že čisto gnile, preden sva dojele, da je s fluroscentnim mrakom na zemljo padla tudi vlaga.

Zmrznjenih prstov sva zbežale proti domu in trčile v morje lampijončkov China Towna, kjer bodo jutri praznovali kitajsko novo leto. Nahitro sva ga počastile z mastnimi rezanci in quicky masažo ramen in vratu, 10 minutes 10 pounds. Regenerirane sva pristale na Piccadillyju, sredi najboljšega londonskega bustlinga, kjer se nama je znova smejalo od vseh neumnosti, ki si jih spomnijo: samo poglejte tega dinozavra spodaj!

Zdaj sva varno doma, ker je zunaj preveč chilly (in predrago). Ob dobri družbi druga druge in vseh čokoladnih pudingih, ki jih je draga ujela na akciji, nama ne bo hudo.

Recesija

Outraged at what happened today, naj spregovorim o recesijski izkušnji Londona. Pričelo mi je zmanjkovat sredstev in zato sem bolj doma (saj vsi vemo, kako te vsak korak iz stanovanja stane, v Londonu vsaj 3,20 funa za prevoz), le v Hyde Park grem tečt in po sosednjih ulicah iščem vedno nove zorne kote. Vsa ta lepota pa dobiva trpek priokus - the money honey.

Nehala sem recimo fotografirat, besna na Fujija, ki žre baterije po pet funtov, kot da je rahlo prizadet. Zdi se mi, da lahko zdržim with only shampoo and no conditioner, skrbi pa me tudi cena mojih najljubših posladkov, ki me na teden pridejo ... hilarious. Denar moram namreč vložit v pomembnejše stvari - bele bluzice in črne špičake za job intervjuje, ki so mi bili naklonjeni ta teden. Iz vsega skupaj se sicer ni izcimilo nič, pridobila pa sem nekaj življenjskih izkušenj. Zdaj, ko sem se razbesnela in si posušila solze, jih lahko strnem v nekaj naukov.

1. Izogibaj se Gumtreeja - umazan portal za nategovalce.
2. Ob vsem londonskem kozmopolitstvu se zavedaj angleškega implicitnega rasizma (itak je frustracija par exellance povedat, od kod si, in neskončno si želim, da bi bila res iz Švedske, kot vsi razumejo, da sem; težko je biti niko i ništa in učiti ljudi, da nisi doma pri ruski ali finski meji).
3. Če si iz Slovenije, Litve, Poljske in ostalih slovanskih republik, se moraš za 90! funtov registrirat, če slučajno dobiš službo. Nekateri mislijo, da se moraš registrirat že prej, in ti sužbe zaradi tega ne dajo, registrirat pa se ti brez službe ne dovolijo. Tako sem v torek na enem job intervjuju "padla ven", ker mi niso na besedo verjeli, da sem sploh iz EU.
4. Tudi če dobiš službo kot hostesa v West Endu in si predstavljaš, da si hot, se zavedaj, da ne moreš prodat dragega šampanjca, če s tabo tekmuje Jamajčanka španskega porekla (a black girl skratka).
5. Tudi če že par mesecev uspešno nekje delaš in so s tabo zadovoljni, bodo na uradnem razpisu izbrali drugo osebo (an English girl).

Vse lepo in prav, razumem, da je recesija in se daje domačinom prednost, ampak tale zadnja je pa sodu izbila dno. Še dobro, da moja ljubezen iz daljave hitro celi vse moje rane in da lahko napišem blog. Tudi številčna družina pomaga, vsak da svoj prispevek: Martinina mama je prinesla specialitete malo južno od Rima (domače raviole, pršut, expresso!!!), Zakib praznuje rojstni dan in gremo v mehiško na Piccadillyja (tako pa je, če te podpira ata, pakistanski šejk).

London, my pretty love - I don't want to leave now! Vsak dan odkrijem kakšno malo ulico, ki mi požene kri v glavo, da samo pritajeno čakam, ker vem, da me bo čez tri korake posrkal časovni stroj in se bom znašla v nekem izgubljenem času, katerega energije živijo tod naokrog. In vsakič, ko stopim na ulico, sem rahlo omamjena od stoletij zgodovine, ki me obkrožajo tako sladko in skladno, da bi si od veselja kar zapela. Zato hitro pozabim, da rabim job, in mi je lep del dneva čisto vseeno.

Stuck (in Cafe 1001)

Beware of! Za vikend sta radi zaprti dve glavni liniji, če hočeš malo naokrog (ob reko recimo, v Tate), District in Circle line. To mi je danes preprečilo živahno izobraževalno ekskurzijo, Unknown East London z London Walks, ki so najboljši v organiziranju žmohtnih pohodov za uro in pol na vse mogoče teme - poglejte si ob levi strani, kaj vse ponujajo. V planu imam Jack the Ripper's London in Eccentric London, bila pa sem že na Charles Dickens London in tako počastila one of the great witty man!

Zato greva s Sašo spet v park, vrtet trakove. Saša teži, da sonce ne zaide. Čao!

Trakovi so nora stvar, obvezno poskusite. Z muziko in soncem pod modrim nebom postanejo free style krotenje zmaja, ob katerem si napaseš dušo in telo. Otroci so bili navdušeni in mamicam sva povedali, da se kupijo v Camden Townu.

Ker pa je vzhodni London pri meni zdaj nekoliko prekosil Camden, sem popoldne šla še enkrat v Bethnal Green, na kraj zločina, kjer sva s Sašo v Cafe 1001 prejšnji dan žurale. Tukaj namreč živijo koncept nenehnega happeninga - za vikend lahko prideš od štirih popoldne naprej plesat na dva flora, ki sta od znotraj kot Štirka, baje pa se to dogaja vsak dan -muzika, slastni prigrizki in kapirinje! Vedno sem pogrešala to razkošje, da lahko skočiš v klub poplesat sredi belega dne, za 15, 20 minut. It's my dream!

Gostje na tovrstnih free of charge house partijih so vsakršni, vedno prijazni, a včasih mladi in nadležni, ko te vlečejo za rokav, da pojdi plesat. Imela sem veliko srečo (kot ponavadi), da sem spoznala pravega Eastenderja, grafitarja Seana iz sosednje ulice, ki je London born in že celo življenje živi v umazanem vzhodnem Londonu. Po nekaj mojih gostoljubnih gestah mi je zagotovil, da mi bo pomagal, ko ga bom rabila, in aktiviral svoje umazane kontakte, da ja ne bo šlo kaj narobe.

In muzika? Housa načeloma ne maram, sploh ne progresivnega angleškega, ampak se mi zdi, da je boljše, da ga vzamem v zakup in v njem poiščem dobre trenutke (kot sem se morala navadit na toast in nesscafe). Tehno se obeta šele 31.1., ko pride Robert Hood in ko pride tudi moj dragi, da ga malo popeljem naokrog. Iii, komaj ga (ju) čakam!

Hyde Park Party

Foto: Ashley Maine

ali sobota v Londonu. Končno je napočil sladki vikend, ko je Saša doma in lahko skupaj gruvama naokrog. Ni ga čez filing, ko si z nekom, ki se zna vživet, kot bi rekla Saša. In ker naju je z nebes zbudilo zlato sonce, je bil odgovor, kje poiskati gruv, kot na dlani - v Hyde park grema vrtet trakove.

V Hyde parku sem danes že tretji dan zapored pridno laufala. Silno mi sede ta prefinjen užitek, da se rekreiram takrat, ko vsi delajo; v čistem inspirativnem jutru. Kljub temu pa sem se rada vrnila še enkrat, saj je bila na sporedu zame nova sorta telovadbe, vrtenje trakov.

Saša obvlada, zares, moja zapestja pa rabijo jogo. Vseeno pa mi je potem, ko sva se dodobra inspirirale in si dale na ušesa tehno, uspelo oživit pisane kače, ki jim je veter dajal pospeška. Razplesale sva se, kot se spodobi.

A Saša zares ni od muh - s svojim čaranjem je privabila mladega angleškega fotografa, ki pripravlja razstavo nekje v Londonu in ki jo je hvaležno poslikal, kot to počne Marta. In ker je moja draga prijateljica pravi šaman v vrtenju trakov, sem prišla na majhno poslovno idejo, ki bi naju seveda zelo zabavala. Naslednjič greva ob Temzo in na za to namenjeni lokaciji naredima šov, malček stran pa postavima košek za prispevke. Primerno inspirirane, zakaj pa ne?

Banglatown

Brick Lane, kjer sem bila včeraj na job intervjuju, si lahko ogledate tukaj. Priznam, da sem še tako frišna in neuka, da nisem imela pojma, kam grem koktejle prodajat. V Banglatown, poln Bangladeševcev, skvoterjev in drugih pritepencev (skozi vso dolgo zgodovino). Na zadnji sliki je nekaj podobnega baru od včeraj.

My first one

Danes sem šla na prvi job interview, pravzarav na probo, za cocktail bar tenderko nekam v East London, Bethnall Green. Moja cimra Ilaria, ki je prišla pred enim tednom in začela razturavat job hunting, kot da krize nikoli ni bilo, je enega svojih intervjujev prepustila meni. Ilarita se namreč legendarno zmrduje, če je job preveč oddaljen (saj smo ja v centru?!) ali "premalo" plačan. Za ta bar pa je rekla, da ji ne diši v naslonjače zleknjena klientela in čudna muzika. Kaj lepšega!

V Casa Blue Cocktail naj bi delala koktejle, izkušnje niso potrebne. V vsej svoji karieri se ne morem spomnit ene praktične reference, da bi se kdaj preživljala z rokami; sem pa zato preživela veliko lepih trenutkov ob kapirinijah pod zvezdnatim nebom s prijateljico ... let's do it! In še dress code je sproščen, jeans in pisana majčka.

East London se razteza med Old Street in Liverpool Street, kjer je tudi finančna četrt. Bar, do katerega sem morala priti, je bil sredi po berlinsko zaskvotane ulice, včasih prijetno alternativne, včasih dodgy. Temu bi v normalnih razmerah sicer aplaudirala, zdaj pa me je čudno objelo. Zgledal je kot bolj ofoteljana Gromka, Metelkova, le da je razpadal in smrdel po cvretju. Inšpekcija bi ga resnici na ljubo morala pregledat. Po eni uri strežbe (in hvala bogu ne čepenja za minimalnim šankom) sem lako šla, pustit pa sem morala številko. What a strange vibe. Manična lastnica s slabo angleščino, bar brez blagajne in personal zadaj v kuhinji iz ... Bangladeša? Gostje so bili prijetni, revni študentje brez misli na napitnine.

Now I know you, Bethnall Green! Zabredla sem v srčiko vzhodnega Londona, center alternative, kjer ne samo, da se ti zdi, da je vse naokoli Metelkova, v bistvu je že kar Berlin. In potep v manj uradni situaciji mi ne uide. To be discovered soon, do prihodnjič pa počakajmo, če me bodo poklicali.

Tongues out, fingers crossed!

Kak je fino početi bedarije, sploh ob dveh ponoči, ko delavci spijo, mi pa se zajebavamo s karaokami (Laura Pausini) in jemo Nutelo na žlico. I am just trying to kill the anxiousness, danes čez dve urci imam prvi job intervju oziroma kar trial. It's in East London, zakaj pa se gre, pa še ne povem. AAAA, I NEEEED A JOOOB (to se na tak speven način zakriči, Ilarita je izumila melodijo). Fingers crossed!

for dreamers only

Če si nezaposlen in doma, lahko skočiš v Hyde Park, takoj ko sonce oplazi okna in te nemir vleče proč od računalnika in vseh skrbi. To se ponavadi zgodi šele popoldne, ker bi rada bila zjutraj kar se da produktivna in ohranila čisto vest. Po drugi strani pa - kaj pa je lahko še bolj produktivnega kot pasti v objem narave, ki je čez cesto in ponuja, da si vzameš kos Londona čisto zase, za seanso česa meditatvinega (joge, vrtenja trakov) ali pa norega (fičobaleta, skakanja kar tako).

Takoj, ko sem stopila ven, me je pobožala odjuga - o ja!- in v veselem drncu sem, loveč torbico, ipod in bundo, zletela po stranskih ulicah do železnih vratc, ki iz Bayswater Road vodijo v park. Ne vem natančno, za koliko Tivolijev zadošča Hyde park, takšnih razsežnosti pri nas nimamo, za kakšnih 20 pa sigurno. Še nekaj korakov mimo vrtnarja in fontan in nenadoma sem se znašla v vznemirljivi, davno prebrani pravljici, ki se začne takole: Na obzorju so se risali obrisi špičaste katedrale, ki se je potapljala v ognjeno luč in poslavljala od tega sveta. Čuden nemir, ki me je to popoldne gnal ven, mi je bil jasen - še pred zahodom je treba priti v neznano kraljestvo, lets' run!

V Londonu je fino, ker te nihče preveč ne gleda, če ves v transu loviš sončni zahod, medtem ko ipod počasi odpada s tebe in se ti šal zapleta med kolena in grozi, da te bo spodbil. Kmalu mi je pot zaprla mogočna pernata jata, ki se je iz ribnika pognala na kopno zahtevat kruh - od kod vse te race in labodi? Iz H. C. Andersena? (In če ja, kdo je v resnici pod tem perjem?)

Blaženo posladkana, kot če bi zmazala svoj najljubši Cadbury, sem se lahkih nog podala proti mestu, saj so se vrata zaprla, ker me je ujela tema. Na Kensington High Street sem bila zopet v Londonu, razbijajoč si glavo, od kod sem ravnokar prišla. Je bil mogoče vseeno Polnočni vrt ali raje Zadnji samorog? Vsekakor gre za mogočni vpliv Sedmih cerkva Miloša Urbana, obvezno branje za vse ekstravagantne eksistencialiste (sanjače po domače). I

Na krilih spoznanja, da je skrivnostno kraljestvo tako blizu in da moram samo ujeti pravi čas, da vstopim, sem se izgubila v množici, pomirjena, da mi danes ni treba več stikati za thrills and excitements. I bumped into a kind of magic.

The End, then Brixton

V The Enda se mi je mudilo, ker nisem vnaprej kupila karte. Klub, ki je 13 let predstavljal nekakšno londonsko Štirko, zapirajo konec januarja, zato noter dere staro in mlado. Boljše zgodaj kot prepozno, bili smo med prvimi. Tom (ki je imel karto) je sicer godrnjal, ker bi v sosednjem baru pil pivo za 3,5 funta, medtem ko ga je v The Endu za dobrih 4,60, in niti ne velikega, če se prav spomnim. Zato pa sem si lahko ogledala prostor, ko je bil še prazen, in se hitro začela počutit domače - videti je kot večja in bolj upedenana Štirka.

Za opis kluba bo najboljše kar tale stran http://www.endclub.com/endclub
Naj le dodam, da obiskovalcem privoščijo več stolov, laserje, rdeče luči in meglo. Laserji so cool indeed! Na WC-ju lahko kupiš lizike in si sposodiš parfum, naokrog prodajajo bonbone. Če hočeš malo na zrak, stojiš v vrsti, po angleško.

Klub so kmalu napolnili party people kot doma, z nekaterimi odstopanji navzgor - stavim, da je mnoge že obiskal abraham ali pa jih bo kmalu. N glavnem floru sta masterirala Mr C in Daren Emerrson, zame pa je bil veliko bolj užiten mali, kjer sta razvnemala Layo & Buschwacka! (Komu vse se je zdaj malo kolcnilo, se sprašujem.) Carja sta množico pripravila do skakanja, fankoidnega otresanja, žvižganja ... kaj sploh razlagam. We love tech-house!

Vsak party ima seveda svojo dramsko strukturo. Včasih je grška drama, ko te vrh sreča na sredini, zares dober party pa je ep, ki ima vrh malo pri koncu, če je bilo vse prej tako, kot je treba. In z dobrimi prijatelji je še kako bilo. Poleg Toma sta mi pomagala Slovenca J&J, ki sem ju srečala tam in bila vesela, kot na partyju že dolgo nikogar. Pomenila sta neprecenljivo družbo, sploh neprecenljiv pa je bil prispevek enega od njiju. Še vedno razburjena od darila sem zato s taistim J po koncu šla na after, in to ne s tubom, ampak letalom (aaaaaaaa). Pristala sva v Brixtonu, South London, na zadnji postaji Victoria line.

Če ste kdaj brali Irwina Welsha, potem si lahko predstavljate angleško after sceno, ampak odmislite Trainspotting, prosim. V Brixtonu, v lepem in udobnem stanovanju, kjer kraljuje Mike, so bili še Jerry, Dermuth, Martin, Michelle and Tamsin, vsi stari od 35 navzgor in vsi zagreti za stvar. Hiteli so afterirat kot mi v dvajsetih, crazy! What a hard workers, man! Širokogrudno so naju sprejeli, lačna in praznih žepov, in nama dali najboljše iz svoje skrinjice. Takšna gostoljubnost me je naravnost ganila, sploh, ko mi je Michelle še mehko postlala svojo posteljo. Po obilni malici sem namreč obležala in tako izgubila proti veteranu Martinu z Irske, ki jih ima čez 50 in ki ga vse do nevemkdaj ni podrlo nič! Res, da si je vmes pomagal z gobicami z jajčki, a je vseeno odlično držal tempo. Ko sem vstala, so bili vsi v zgledni kondiciji in strumno pripravljeni na še.

Domov sem srečno prišla 24hours after the party (in pomirila prestrašene cimre). Še vedno sem pod vtisi in na vsak Zakibov psy trance komad zaplešem. Medtem pa mi je toplo pri srcu, da sem spoznala nekaj ljudi, s katerimi mi bo v Londonu bolj zabavno in zaradi katerih lahko rečem: PLUR is not dead!

Loo-party

V Londonu imamo danes zvečer namesto pravega klabinga loo-party. Imamo ga v bistvu vsak dan, v mali kopalnici, kjer se stiskajo preštevilni iz nekadilskega stanovanja. That's how it is, man, ampak ob petkih bi pa vseeno dobro delo kam it ?! Pa naj naredim kratek presek tedna od sobote do petka zvečer.

Že takoj v nedeljo me je Mia iz Tel Aviva odlično vpeljala v sceno - predstavila mi je Cafe 1001, alternativno utrdbo, ki je sicer precej lepša, a po duhu sorodna z Metelkovo. Na nedeljski večer žur, kot se spodobi, brez vstopnine, čakanja in poziranja. Zunaj se kadi fusion gril. Linija: Liverpool Street.

V sredo sem se sprehodila do ZOO bara na Leicester Squaru. Tako pa se zgodi, če prakticiraš nasvete dvajsetletne cimre iz Rima, ki je doživela tam "a gret parti!" Olajšali so me za 12 funtov, me prešlatali, prebrskali, hoteli osebno in vmes ves čas grdo gledali, nato pa poslali na študentski žur. Aghr! Vsaj garderobe jim nisem plačala.

Četrtek sredi dneva sem bila končno na tubu za Camden market. Radovedno sem kukala izza tekočih stopnic, če nas bo na vrhu, kjer čekiramo Oysterje, spet pričakala gručica razigranih policajev s psom. Hvala bogu je ni bilo, zato pa je bilo mož postave vse polno po glavni ulici. Tako sva s prijateljem Zakibom iz Karačija ostajala nekoliko zadržana na zame obvezno veseljaškem pohodu. Ko me je pregnal iz H&M, sva šla še samo jest in na čaj late v nek organski kafič. Ahhh, Zakib, ja, saj vem, da se ni za hecat, če si iz Pakistana ... politična (ne)korektnost je bridko začinila mojo dobro voljo.

Danes je petek in spet se stiskamo v kopalnici, kjer je cel mini psy trens žur. Moram priznat, da si London Friday Nights nisem predstavljala takole, ampak zunaj je noč kot v času Charlesa Dickensa, London pa big, mighty and expensive. Vremenske razmere plus recesija botrujejo tako mnogim zatrtim energijam v meni. Komaj čakam The Enda v soboto zvečer, my crazy dress is ready! Ker pa grem na house bolj iz vljudnosti, Tom me pelje v svoj naj klub, se prava jaz še vedno teši s trdimi ritmi, ki so at the end rešili petkov večer (from the loo to the couch party): http://www.archive.org/download/KrzVoidShanghai22112008/KrzVoid

Will I have to kneel down?

Vsak dan, ko se zjutraj zbudim, začnem iskati službo (zato še nisem bila v camdenu ...). Iz šalce se kadi nesscafe in naš wireless dela, kot se spodobi - s kablom. Po svoje se kvalificiram za prijazno office assistantko, s tromesečno izkušnjo EU štipendistke na Bournville Collegeu v Birminghamu. Moja angleščina je spodobna, prošnje imam jezikovno očiščene. Yet I am waiting for replays. In danes, ko sem iz spodobnega reedsa presedlala na umazan gumtree, sem zasledila tole: http://www.gumtree.com/london/72/32942372.html

Seveda sem hitela napisat cover letter, nakar mi moj lektor prijazno namigne, da sem morda le too far fetched. What the fuck? Yea, I know. My roomates are working as: waitress, waitress, waiter, sales, student, le moja mentorca, Saša, je socialna delavka in ima proper job.

Torej, kaj me čaka? Will I have to kneel down? Najbrž bo naslov enega prihodnjih postov: Vedno sem si želela bit kelnarca.

Pogrešam Camden

Vse, od kar sem prišla, še nisem bila v Camdenu. Pa čeprav sem se vedno sladkala z mislijo, kako super bi bilo, če jo bi lahko kadarkoli, sredi dneva, za zajtrk, mahnila v Camden. Resnici na ljubo je ne moreš več tako veselo rajžati po sedmi uri zvečer, ker tržnico zapirajo okrog šestih. Vsak dan znova mi tako uidejo slastni grižljajčki, ki jih po znižani ceni delijo tik pred koncem. Ampak vedno se rada spominjam, kako je bilo, in je na dlani, da še bo in bo.

Little Cairo, Little Beirut

Vedno sem si želela živet v komuni - malce zanikrno, a pošteno povedano. Več let sva se s fantom sicer stiskala v share apartments, a ker je bilo neprostovoljno, to ni bilo to. Nepričakovano pa se mi je retro hrepenje po pravi obliki hipijevsta v polnosti uresničilo. Imam sedem krasnih cimrov in živim na Marble Archu, v arabskem kvartirju Little Cairo/Little Beirut.

Noč in dan nam prijazno prodajajo baklave (namesto čokolade), šišo, sadje, halal, nekje tudi pivo; mesto naokrog je 24hours big and mighty. Za stanovaje seveda plačujemo veliko več, kot bi doma, a naša družina ob večerih zažari v duhu global fusion peace eventa - vsi smo zbrani ob izraelsko-pakistanski večerji in na dobrote iz Camdena sem že malo pozabila.

V London sem prišla po treh mesecih zakotnega Birminghama, kjer sem se pretolka predvsem s pomočjo toplih, sveže varjenih aelov in zvestega prijatelja Toma. Če je prijatelj nekdo, ki ti tudi pomaga, potem je Tom dokazal, da še obstajajo pravi angleški gentlemani (Claytoni iz Southamptona).

V Londonu je drugače, razmere so se zaostrile. Štipendije ni in credit crunch sika izza vsakega vogala. Yet I am still quite a picky lady. Nenazadnje moram videt vse štiri starni neba in vsak dan me zbudi obsijano jutro. Londonu se pozna bližina morja, vreme je lahkotno, čeprav je minus postal stalnica in včasih neumno zmrzujem, ker se oblačim preveč angleško.

At the end of the day, I can't wait for a new one.