Voodoo Town

Foto in montaža: London express

Jug je moja najljubša smer neba, kjerkoli že sem - na Jadranu, v Berlinu ali Londonu. It's something about south, filozofija ležernosti, ki mi prvobitno paše. Zdi se, da je tam too hot or too run down, da bi postalo preresno. Zato sem hotela še enkrat na jug Londona, v afriško-karibski Brixton, da z drugimi očmi vidim, what is all this passion for. Tam sem se namreč nekega prekrasnega sončnega jutra znašla na afterju in že s prvim korakom me je objela avra neverjetno cool razpoloženja, ki sem ga davno začutila nekje, mogoče na platnu Kinoteke. Brixton ima dušo. In to divjo, afriško dušo.

Zdaj tja nisem prišla v tako zlatem dnevu (ki sem ga takrat zapravila v zagrnjeni dnevni sobi), zato sem se pred zmrazljivim zrakom zatekla v charity shop. Rada imam cheap sceno s karakterjem, sploh, če je dovolj ponudbe in je pregledna. Za deset funtov sem dobila plašček, kot sem si ga vedno želela, rdeč, z angleškim karo vzorcem. Še ko pišem, se mi smeji, ker me tako krasno odene, that I feel like missy London de luxe.

Drobovje Brixtona sestavljajo stare čudaške stavbe, ki se zdijo zapuščene, samo pisan kup smeti pred vrati opozarja, da tu nekdo živi. Konjeva glava nad vhodnimi vrati, ki milo gleda dol na dvorišče, mi je razbohotila domišiljijo - is this some african cult? Po vrsti staromodnih špecerij prideš na pokrito tržnico. Star, visok obokan prostor z okni namesto stropa je bil zavit v fusion vonjev - ribjih, neznanih, smrdečih. Pred Sierra Leone Grocery sem se skregala. Zakaj za vraga hočem poslikat režeče ribje glave, groteskne stvore, dele teles in druga živila, če tu nikoli nihče ne slika. I am an art student and my project is Brixton, u mind? S svojim črnim pogledom so me sumljivo motrili, dokler nisem odnesla pet. Nato pa me je od nekod zadel vonj nečesa tako slastnega, da sem morala ASAP odkriti chefa te dimljene specialitete. Meso je pripravljal na ulici v kosu zavržene pločevine, v starem plehnatem sodu, kjer se je piščanček cmaril na žerjavici in ubijajoče dišal. Od preveč dima mi je bilo na koncu sicer slabo, a afriška specialita je bila a must (čeprav se zdaj sprašujem, če nisem pojedla kake tolste race iz Hyde parka, za piščančka je bila noga prevelika).

Brixton is a pleasure, indeed. S tržnice sem odšla z mešanimi občutki, saj me je njihovo odkrito neprijazno obnašanje prestavilo v kolonialne čase, kjer sem sama bila bela gospa, ki si krajša urice med voodoo people. Domov sem prinesla pepelnik iz kokosovega oreha in začela sanjat o toplih krajih. Za zaključek izleta mi je namreč v lokalnem kinu glavo zmešal še Woody Allen z Vicky Christina Barcelona, ki se dogaja v Barceloni. Tako sem približno za tri dni dobila fiksno idejo, da grem živet za mesec ali dva v Barco, kajti resnici na ljubo, jaz rabim jug. Po vudujskem navdihu Brixtona in katastrofalno napornih vikendih si zares želim, da bi bila preskrbljena kolonialna gospa, ki se nekje na jugu naokrog sprehaja v krilu in sandalih.