Mlade mame ...

Source

... sovražijo otroke. Tu v Angliji že. Z malimi delajo grše kot z igračami, najbrž, ker so bolj naporni. Z ledenim glasom grozijo dveletnikom, naj stojijo pri miru in se ne premaknejo, medtem ko one šopingirajo, jezno jim sikajo v obraz, če jih motijo pri mobilnem flirtanju, ko se zajočejo, jih udarijo. Priročno po glavi. Podobe otročjih, namazanih, ali pa bledoličnih najstnic, ki kot nek tuji podaljšek držijo voziček in topo gledajo v svet, so tu del vsakdanjika.

Pojav mladoletnih mamic sem opazila že pred leti na Irskem, ko so punce čikale po ulicah in zraven tiščale vsaka svoj voziček, ki se jim je pač pripetil. V McDoladsu so male angele pitale s krompirčkom in burgerji, verjamem, da glede na special offer in svojo obilnost sleherni dan. Vtis sem dobila, da nihče od mladih ne pozna kondoma, tabletk ... da sem skratka v tretjem svetu. In Anglija je očitno tudi tretji svet.

Najstnice namreč otroke kar rodijo, saj lahko nato živijo na državnih benefitih in se jim v bistvu tako podjetje splača. Njihovi vzgojni prijemi pa so tako grobi, da se ustrašiš, da mu bo kar tam, v trgovini, izpulila ročico in jo besno vrgla na Oxford Street. Mali je jokajoča igrača, ki jo mora utišat, pa četudi jo bo zato treba pokvarit. Tako so "igračo" zares "pokvarili" skrbniki (mama & step daddy) deteta P, ki je živelo kratko, a strašno življenje. Za njim se je kmalu v medijih pojavilo še eno dete, hudo zlorabljeno od samega začetka pa do srečnega poka lobanje, hrbtenice, ne vem.

It's still in the air, rumeno zgražanje in gonja proti zdravnikom, socialcem, policajem. Medtem pa nas vrsta čakajočih gleda, kako neotesana smrklja renči na svojega malega, ker je naredil tri radovedne korakce v svet, in glasno odšteva, kdaj bo prišla po njega in ga kaznovala. In čeprav se vse ženske v vrsti nemirno prestopamo, ker je otrok tako majcen, da ga komaj vidiš, in sladek za pojest, ga surova mama zgrabi in udari po glavi. Eksplozivna mešanica najglobljega obupa in svete jeze ob njegovem joku me še vedno trga. Zato prihodnjič stegnem roke, pograbim fantička in zbežim z njim proč, daleč proč, da pozabi vse in se začne smejat. Zato moj krik razpara tišino in pobesnim na mamo, da ga mora imet rada ali pa ga naj da stran. In potem najdem vse nemočne ujete otroke in jih hitro rešim, potolažim, zaujčkam, uspavam ... happily ever after.