Klub, ki ga ni

V petek zvečer sva z J! šla ven. Začelo se je solidno. Najprej sem se morala primajat do East Enda, kar s central line in knjigo v roki pravzaprav gladko gre. Ker sem imela namen prečekirat klube okrog Old Streeta, je bil skvot primerno izhodišče za pohod po vzhodnem Londonu. V skvotu mi je zares všeč, z nekoliko improvizacije imajo vsega dovolj, predvsem pa lahko srce, rešeno finančnih bremen. Večer se je krasno razvijal in že sva pri sosedih, ki vlečejo internet, preverjala, ali greva v klub številka ena, dva ali tri. Izbrala sva si dva kluba, vesela, da bo v enem gotovo dogajalo. Še "London od A do Z" sva vzela, sicer pa je itak vse blizu, po East Endu naokrog.

Če je vijuganje od kluba do kluba nujno za preživetje v Ljubljani, pa je v Londonu takšen attitude salto mortale. Vsak premik v tem gigantskem mestu je podvig, ki zahteva predpripavo, splošno razgledanost v zvezi z busi, nato pa še budno navigacijsko oko, da ugotoviš, kje naenkrat si. Ko se namreč s svojim zvečičem, polnim zemljevidov, znajdeš na cesti, se ti od milijonskega preskoka merila zvrti. Vse je tako huge, brez vsake prave zveze z načrti v priročniku, da sva se j z J! groteskno izgubila in domov prišla ob 4.30, ne da bi našla klub (eden od njiju je odpadel zaradi posh bedakov v vrsti spredaj). Ves ta čas, od enih pa do polpetih, pa sva brusila pete in iskala Ghetto, ki je bil na izginuli Old Street 57.

Po neskončnem prečesavanju ulic nama je bilo vedno bolj jasno, da žura ne bo, da sva daleč od doma, brez ideje, kje so pravi busi, in da sva izmučena za zaspat kar tam, na cesti. Edina rešilna bilka, bus 25, je bil nabito poln in sploh ni več ustavljal. Demoralizirana, a vsaj z jasnim ciljem, sva jo začela krevsat proti domu. Po vseh prejšnjih miljah sva neusmiljeno hodila še debelo uro.

Vikendi so tako naporni, kot da bi bila v partizanih. Po vzhodnolondonski fronti imam podplate kot kamen in že 14 dni se nisem naplesala. London nights out namreč zlahka deteriorirajo od želje po zabavi do obupanega krika, naj bosta že enkrat wc in postelja. Zato si vedno bolj želim, da bi se kmalu izgubila od Zajca do Štirke in nekam na after. V pol ure udobno namešečena, med prijateljskimi obrazi, brez stresa in trekanja, ki ju do prihodnjega petka ne zmorem in nočem več. Nikoli si nisem mislila, da je lahko nočno življenje tako naporno.