Na obisku

Foto in montaža: London express

Pred dnevi sem obiskala prijatelja, ki živi v skvotu v East Londonu. Slovenec, vagabundski Srečko Kosovel, uživa družinsko življenje še s petimi v prijetnem stanovanju, daleč na vzhodu v Stephney Greenu, deset postaj od centra.

Draž oddaljenega East Enda je popolnoma svojski karakter malega mesteca, kjer se ljudje med sabo gledajo in je vse bolj laid back, but rough. J! živi sicer v rahlo razturanem, a zato veliko bolj prostranem stanovanju, kot je naše, in to zastonj. V Angliji lahko nikogaršnjo lastnino namreč legalno zaskvotaš. Nihče jih ne mori, napeljave v hiši delujejo, kot se šika (ne tako pri nas), in srečnež J! ima svojo lastno cosy sobico.

Prav pomirjena sem, ker še obstaja pravo hipijevstvo in metropola ponuja skrivališča, kamor se lahko zatečem, ko mi zmanjka za najemnino; takrat moram samo gibko spremeniti obliko in svoj kožuh ter dolg goli rep skriti v prvo luknjo, ki se ponuja.

Cold, dirty town

Foto in montaža: london express

Prekleti ciklon! Zahladilo je za pošizit. Pa ravno, ko sem se včeraj važila v SLO, da je pomlad in grem na svoj meditacijski tek v Hyde Park. Od vsega, kar se mi je zgodilo v tem mestu v borih dveh dnevih, me peče glava. Mogoče lahko pojem kak aspirin, ki sem ga za drage denarje kupila včeraj pozno zvečer - 60 pounds, it's a really good one. In kako lepo zašumi v kozarcu ... šššššš... Silly girl, aghrr!

Kaj bi se jezila, pozabimo (kot da je še kakšna druga možnost). Me vsaj ne more zadet infarkt, kot me je skoraj v ponedeljek na kaskaderski furi po East Londonu, ko mi je v stotinki sekunde skočil pred kolo mali kravžl. Pločniki pač niso bolj varni kot vožnja po levi. Konjička sem hitro vrnila nazaj in se tresla še eno uro.

Tresavica me pravzaprav ne spusti ... dirty old town ... čeprav cimri trdijo, da sem lahko srečna, ker mi od svete trojice ostaja vsaj seks. Well, welcome, darlin.

P.S. And you, Kk, pick up the phone!

Westminster miscelaneous

Montaža: Nataša Lončar

Še ena osupljiva sobota, ki se je prav začela šele po peti uri. Zatežila sem, da hočem k vodi, zato sva šle s Sašo trake vrtet ob Temzo, na Jubilee Gardens (koška za prispevke tokrat še nisva nastavile, najprej rabiva muziko). Nad nama se je bočilo orjaško kolo London Eye, na drugem bregu so žarele Houses of Parlament, slavni Big Ben je bil kot flaša absinta. Ples s trakovi naju je tako prevzel, da sva imele čevlje že čisto gnile, preden sva dojele, da je s fluroscentnim mrakom na zemljo padla tudi vlaga.

Zmrznjenih prstov sva zbežale proti domu in trčile v morje lampijončkov China Towna, kjer bodo jutri praznovali kitajsko novo leto. Nahitro sva ga počastile z mastnimi rezanci in quicky masažo ramen in vratu, 10 minutes 10 pounds. Regenerirane sva pristale na Piccadillyju, sredi najboljšega londonskega bustlinga, kjer se nama je znova smejalo od vseh neumnosti, ki si jih spomnijo: samo poglejte tega dinozavra spodaj!

Zdaj sva varno doma, ker je zunaj preveč chilly (in predrago). Ob dobri družbi druga druge in vseh čokoladnih pudingih, ki jih je draga ujela na akciji, nama ne bo hudo.

Recesija

Outraged at what happened today, naj spregovorim o recesijski izkušnji Londona. Pričelo mi je zmanjkovat sredstev in zato sem bolj doma (saj vsi vemo, kako te vsak korak iz stanovanja stane, v Londonu vsaj 3,20 funa za prevoz), le v Hyde Park grem tečt in po sosednjih ulicah iščem vedno nove zorne kote. Vsa ta lepota pa dobiva trpek priokus - the money honey.

Nehala sem recimo fotografirat, besna na Fujija, ki žre baterije po pet funtov, kot da je rahlo prizadet. Zdi se mi, da lahko zdržim with only shampoo and no conditioner, skrbi pa me tudi cena mojih najljubših posladkov, ki me na teden pridejo ... hilarious. Denar moram namreč vložit v pomembnejše stvari - bele bluzice in črne špičake za job intervjuje, ki so mi bili naklonjeni ta teden. Iz vsega skupaj se sicer ni izcimilo nič, pridobila pa sem nekaj življenjskih izkušenj. Zdaj, ko sem se razbesnela in si posušila solze, jih lahko strnem v nekaj naukov.

1. Izogibaj se Gumtreeja - umazan portal za nategovalce.
2. Ob vsem londonskem kozmopolitstvu se zavedaj angleškega implicitnega rasizma (itak je frustracija par exellance povedat, od kod si, in neskončno si želim, da bi bila res iz Švedske, kot vsi razumejo, da sem; težko je biti niko i ništa in učiti ljudi, da nisi doma pri ruski ali finski meji).
3. Če si iz Slovenije, Litve, Poljske in ostalih slovanskih republik, se moraš za 90! funtov registrirat, če slučajno dobiš službo. Nekateri mislijo, da se moraš registrirat že prej, in ti sužbe zaradi tega ne dajo, registrirat pa se ti brez službe ne dovolijo. Tako sem v torek na enem job intervjuju "padla ven", ker mi niso na besedo verjeli, da sem sploh iz EU.
4. Tudi če dobiš službo kot hostesa v West Endu in si predstavljaš, da si hot, se zavedaj, da ne moreš prodat dragega šampanjca, če s tabo tekmuje Jamajčanka španskega porekla (a black girl skratka).
5. Tudi če že par mesecev uspešno nekje delaš in so s tabo zadovoljni, bodo na uradnem razpisu izbrali drugo osebo (an English girl).

Vse lepo in prav, razumem, da je recesija in se daje domačinom prednost, ampak tale zadnja je pa sodu izbila dno. Še dobro, da moja ljubezen iz daljave hitro celi vse moje rane in da lahko napišem blog. Tudi številčna družina pomaga, vsak da svoj prispevek: Martinina mama je prinesla specialitete malo južno od Rima (domače raviole, pršut, expresso!!!), Zakib praznuje rojstni dan in gremo v mehiško na Piccadillyja (tako pa je, če te podpira ata, pakistanski šejk).

London, my pretty love - I don't want to leave now! Vsak dan odkrijem kakšno malo ulico, ki mi požene kri v glavo, da samo pritajeno čakam, ker vem, da me bo čez tri korake posrkal časovni stroj in se bom znašla v nekem izgubljenem času, katerega energije živijo tod naokrog. In vsakič, ko stopim na ulico, sem rahlo omamjena od stoletij zgodovine, ki me obkrožajo tako sladko in skladno, da bi si od veselja kar zapela. Zato hitro pozabim, da rabim job, in mi je lep del dneva čisto vseeno.

Stuck (in Cafe 1001)

Beware of! Za vikend sta radi zaprti dve glavni liniji, če hočeš malo naokrog (ob reko recimo, v Tate), District in Circle line. To mi je danes preprečilo živahno izobraževalno ekskurzijo, Unknown East London z London Walks, ki so najboljši v organiziranju žmohtnih pohodov za uro in pol na vse mogoče teme - poglejte si ob levi strani, kaj vse ponujajo. V planu imam Jack the Ripper's London in Eccentric London, bila pa sem že na Charles Dickens London in tako počastila one of the great witty man!

Zato greva s Sašo spet v park, vrtet trakove. Saša teži, da sonce ne zaide. Čao!

Trakovi so nora stvar, obvezno poskusite. Z muziko in soncem pod modrim nebom postanejo free style krotenje zmaja, ob katerem si napaseš dušo in telo. Otroci so bili navdušeni in mamicam sva povedali, da se kupijo v Camden Townu.

Ker pa je vzhodni London pri meni zdaj nekoliko prekosil Camden, sem popoldne šla še enkrat v Bethnal Green, na kraj zločina, kjer sva s Sašo v Cafe 1001 prejšnji dan žurale. Tukaj namreč živijo koncept nenehnega happeninga - za vikend lahko prideš od štirih popoldne naprej plesat na dva flora, ki sta od znotraj kot Štirka, baje pa se to dogaja vsak dan -muzika, slastni prigrizki in kapirinje! Vedno sem pogrešala to razkošje, da lahko skočiš v klub poplesat sredi belega dne, za 15, 20 minut. It's my dream!

Gostje na tovrstnih free of charge house partijih so vsakršni, vedno prijazni, a včasih mladi in nadležni, ko te vlečejo za rokav, da pojdi plesat. Imela sem veliko srečo (kot ponavadi), da sem spoznala pravega Eastenderja, grafitarja Seana iz sosednje ulice, ki je London born in že celo življenje živi v umazanem vzhodnem Londonu. Po nekaj mojih gostoljubnih gestah mi je zagotovil, da mi bo pomagal, ko ga bom rabila, in aktiviral svoje umazane kontakte, da ja ne bo šlo kaj narobe.

In muzika? Housa načeloma ne maram, sploh ne progresivnega angleškega, ampak se mi zdi, da je boljše, da ga vzamem v zakup in v njem poiščem dobre trenutke (kot sem se morala navadit na toast in nesscafe). Tehno se obeta šele 31.1., ko pride Robert Hood in ko pride tudi moj dragi, da ga malo popeljem naokrog. Iii, komaj ga (ju) čakam!

Hyde Park Party

Foto: Ashley Maine

ali sobota v Londonu. Končno je napočil sladki vikend, ko je Saša doma in lahko skupaj gruvama naokrog. Ni ga čez filing, ko si z nekom, ki se zna vživet, kot bi rekla Saša. In ker naju je z nebes zbudilo zlato sonce, je bil odgovor, kje poiskati gruv, kot na dlani - v Hyde park grema vrtet trakove.

V Hyde parku sem danes že tretji dan zapored pridno laufala. Silno mi sede ta prefinjen užitek, da se rekreiram takrat, ko vsi delajo; v čistem inspirativnem jutru. Kljub temu pa sem se rada vrnila še enkrat, saj je bila na sporedu zame nova sorta telovadbe, vrtenje trakov.

Saša obvlada, zares, moja zapestja pa rabijo jogo. Vseeno pa mi je potem, ko sva se dodobra inspirirale in si dale na ušesa tehno, uspelo oživit pisane kače, ki jim je veter dajal pospeška. Razplesale sva se, kot se spodobi.

A Saša zares ni od muh - s svojim čaranjem je privabila mladega angleškega fotografa, ki pripravlja razstavo nekje v Londonu in ki jo je hvaležno poslikal, kot to počne Marta. In ker je moja draga prijateljica pravi šaman v vrtenju trakov, sem prišla na majhno poslovno idejo, ki bi naju seveda zelo zabavala. Naslednjič greva ob Temzo in na za to namenjeni lokaciji naredima šov, malček stran pa postavima košek za prispevke. Primerno inspirirane, zakaj pa ne?

Banglatown

Brick Lane, kjer sem bila včeraj na job intervjuju, si lahko ogledate tukaj. Priznam, da sem še tako frišna in neuka, da nisem imela pojma, kam grem koktejle prodajat. V Banglatown, poln Bangladeševcev, skvoterjev in drugih pritepencev (skozi vso dolgo zgodovino). Na zadnji sliki je nekaj podobnega baru od včeraj.

My first one

Danes sem šla na prvi job interview, pravzarav na probo, za cocktail bar tenderko nekam v East London, Bethnall Green. Moja cimra Ilaria, ki je prišla pred enim tednom in začela razturavat job hunting, kot da krize nikoli ni bilo, je enega svojih intervjujev prepustila meni. Ilarita se namreč legendarno zmrduje, če je job preveč oddaljen (saj smo ja v centru?!) ali "premalo" plačan. Za ta bar pa je rekla, da ji ne diši v naslonjače zleknjena klientela in čudna muzika. Kaj lepšega!

V Casa Blue Cocktail naj bi delala koktejle, izkušnje niso potrebne. V vsej svoji karieri se ne morem spomnit ene praktične reference, da bi se kdaj preživljala z rokami; sem pa zato preživela veliko lepih trenutkov ob kapirinijah pod zvezdnatim nebom s prijateljico ... let's do it! In še dress code je sproščen, jeans in pisana majčka.

East London se razteza med Old Street in Liverpool Street, kjer je tudi finančna četrt. Bar, do katerega sem morala priti, je bil sredi po berlinsko zaskvotane ulice, včasih prijetno alternativne, včasih dodgy. Temu bi v normalnih razmerah sicer aplaudirala, zdaj pa me je čudno objelo. Zgledal je kot bolj ofoteljana Gromka, Metelkova, le da je razpadal in smrdel po cvretju. Inšpekcija bi ga resnici na ljubo morala pregledat. Po eni uri strežbe (in hvala bogu ne čepenja za minimalnim šankom) sem lako šla, pustit pa sem morala številko. What a strange vibe. Manična lastnica s slabo angleščino, bar brez blagajne in personal zadaj v kuhinji iz ... Bangladeša? Gostje so bili prijetni, revni študentje brez misli na napitnine.

Now I know you, Bethnall Green! Zabredla sem v srčiko vzhodnega Londona, center alternative, kjer ne samo, da se ti zdi, da je vse naokoli Metelkova, v bistvu je že kar Berlin. In potep v manj uradni situaciji mi ne uide. To be discovered soon, do prihodnjič pa počakajmo, če me bodo poklicali.

Tongues out, fingers crossed!

Kak je fino početi bedarije, sploh ob dveh ponoči, ko delavci spijo, mi pa se zajebavamo s karaokami (Laura Pausini) in jemo Nutelo na žlico. I am just trying to kill the anxiousness, danes čez dve urci imam prvi job intervju oziroma kar trial. It's in East London, zakaj pa se gre, pa še ne povem. AAAA, I NEEEED A JOOOB (to se na tak speven način zakriči, Ilarita je izumila melodijo). Fingers crossed!

for dreamers only

Če si nezaposlen in doma, lahko skočiš v Hyde Park, takoj ko sonce oplazi okna in te nemir vleče proč od računalnika in vseh skrbi. To se ponavadi zgodi šele popoldne, ker bi rada bila zjutraj kar se da produktivna in ohranila čisto vest. Po drugi strani pa - kaj pa je lahko še bolj produktivnega kot pasti v objem narave, ki je čez cesto in ponuja, da si vzameš kos Londona čisto zase, za seanso česa meditatvinega (joge, vrtenja trakov) ali pa norega (fičobaleta, skakanja kar tako).

Takoj, ko sem stopila ven, me je pobožala odjuga - o ja!- in v veselem drncu sem, loveč torbico, ipod in bundo, zletela po stranskih ulicah do železnih vratc, ki iz Bayswater Road vodijo v park. Ne vem natančno, za koliko Tivolijev zadošča Hyde park, takšnih razsežnosti pri nas nimamo, za kakšnih 20 pa sigurno. Še nekaj korakov mimo vrtnarja in fontan in nenadoma sem se znašla v vznemirljivi, davno prebrani pravljici, ki se začne takole: Na obzorju so se risali obrisi špičaste katedrale, ki se je potapljala v ognjeno luč in poslavljala od tega sveta. Čuden nemir, ki me je to popoldne gnal ven, mi je bil jasen - še pred zahodom je treba priti v neznano kraljestvo, lets' run!

V Londonu je fino, ker te nihče preveč ne gleda, če ves v transu loviš sončni zahod, medtem ko ipod počasi odpada s tebe in se ti šal zapleta med kolena in grozi, da te bo spodbil. Kmalu mi je pot zaprla mogočna pernata jata, ki se je iz ribnika pognala na kopno zahtevat kruh - od kod vse te race in labodi? Iz H. C. Andersena? (In če ja, kdo je v resnici pod tem perjem?)

Blaženo posladkana, kot če bi zmazala svoj najljubši Cadbury, sem se lahkih nog podala proti mestu, saj so se vrata zaprla, ker me je ujela tema. Na Kensington High Street sem bila zopet v Londonu, razbijajoč si glavo, od kod sem ravnokar prišla. Je bil mogoče vseeno Polnočni vrt ali raje Zadnji samorog? Vsekakor gre za mogočni vpliv Sedmih cerkva Miloša Urbana, obvezno branje za vse ekstravagantne eksistencialiste (sanjače po domače). I

Na krilih spoznanja, da je skrivnostno kraljestvo tako blizu in da moram samo ujeti pravi čas, da vstopim, sem se izgubila v množici, pomirjena, da mi danes ni treba več stikati za thrills and excitements. I bumped into a kind of magic.

The End, then Brixton

V The Enda se mi je mudilo, ker nisem vnaprej kupila karte. Klub, ki je 13 let predstavljal nekakšno londonsko Štirko, zapirajo konec januarja, zato noter dere staro in mlado. Boljše zgodaj kot prepozno, bili smo med prvimi. Tom (ki je imel karto) je sicer godrnjal, ker bi v sosednjem baru pil pivo za 3,5 funta, medtem ko ga je v The Endu za dobrih 4,60, in niti ne velikega, če se prav spomnim. Zato pa sem si lahko ogledala prostor, ko je bil še prazen, in se hitro začela počutit domače - videti je kot večja in bolj upedenana Štirka.

Za opis kluba bo najboljše kar tale stran http://www.endclub.com/endclub
Naj le dodam, da obiskovalcem privoščijo več stolov, laserje, rdeče luči in meglo. Laserji so cool indeed! Na WC-ju lahko kupiš lizike in si sposodiš parfum, naokrog prodajajo bonbone. Če hočeš malo na zrak, stojiš v vrsti, po angleško.

Klub so kmalu napolnili party people kot doma, z nekaterimi odstopanji navzgor - stavim, da je mnoge že obiskal abraham ali pa jih bo kmalu. N glavnem floru sta masterirala Mr C in Daren Emerrson, zame pa je bil veliko bolj užiten mali, kjer sta razvnemala Layo & Buschwacka! (Komu vse se je zdaj malo kolcnilo, se sprašujem.) Carja sta množico pripravila do skakanja, fankoidnega otresanja, žvižganja ... kaj sploh razlagam. We love tech-house!

Vsak party ima seveda svojo dramsko strukturo. Včasih je grška drama, ko te vrh sreča na sredini, zares dober party pa je ep, ki ima vrh malo pri koncu, če je bilo vse prej tako, kot je treba. In z dobrimi prijatelji je še kako bilo. Poleg Toma sta mi pomagala Slovenca J&J, ki sem ju srečala tam in bila vesela, kot na partyju že dolgo nikogar. Pomenila sta neprecenljivo družbo, sploh neprecenljiv pa je bil prispevek enega od njiju. Še vedno razburjena od darila sem zato s taistim J po koncu šla na after, in to ne s tubom, ampak letalom (aaaaaaaa). Pristala sva v Brixtonu, South London, na zadnji postaji Victoria line.

Če ste kdaj brali Irwina Welsha, potem si lahko predstavljate angleško after sceno, ampak odmislite Trainspotting, prosim. V Brixtonu, v lepem in udobnem stanovanju, kjer kraljuje Mike, so bili še Jerry, Dermuth, Martin, Michelle and Tamsin, vsi stari od 35 navzgor in vsi zagreti za stvar. Hiteli so afterirat kot mi v dvajsetih, crazy! What a hard workers, man! Širokogrudno so naju sprejeli, lačna in praznih žepov, in nama dali najboljše iz svoje skrinjice. Takšna gostoljubnost me je naravnost ganila, sploh, ko mi je Michelle še mehko postlala svojo posteljo. Po obilni malici sem namreč obležala in tako izgubila proti veteranu Martinu z Irske, ki jih ima čez 50 in ki ga vse do nevemkdaj ni podrlo nič! Res, da si je vmes pomagal z gobicami z jajčki, a je vseeno odlično držal tempo. Ko sem vstala, so bili vsi v zgledni kondiciji in strumno pripravljeni na še.

Domov sem srečno prišla 24hours after the party (in pomirila prestrašene cimre). Še vedno sem pod vtisi in na vsak Zakibov psy trance komad zaplešem. Medtem pa mi je toplo pri srcu, da sem spoznala nekaj ljudi, s katerimi mi bo v Londonu bolj zabavno in zaradi katerih lahko rečem: PLUR is not dead!

Loo-party

V Londonu imamo danes zvečer namesto pravega klabinga loo-party. Imamo ga v bistvu vsak dan, v mali kopalnici, kjer se stiskajo preštevilni iz nekadilskega stanovanja. That's how it is, man, ampak ob petkih bi pa vseeno dobro delo kam it ?! Pa naj naredim kratek presek tedna od sobote do petka zvečer.

Že takoj v nedeljo me je Mia iz Tel Aviva odlično vpeljala v sceno - predstavila mi je Cafe 1001, alternativno utrdbo, ki je sicer precej lepša, a po duhu sorodna z Metelkovo. Na nedeljski večer žur, kot se spodobi, brez vstopnine, čakanja in poziranja. Zunaj se kadi fusion gril. Linija: Liverpool Street.

V sredo sem se sprehodila do ZOO bara na Leicester Squaru. Tako pa se zgodi, če prakticiraš nasvete dvajsetletne cimre iz Rima, ki je doživela tam "a gret parti!" Olajšali so me za 12 funtov, me prešlatali, prebrskali, hoteli osebno in vmes ves čas grdo gledali, nato pa poslali na študentski žur. Aghr! Vsaj garderobe jim nisem plačala.

Četrtek sredi dneva sem bila končno na tubu za Camden market. Radovedno sem kukala izza tekočih stopnic, če nas bo na vrhu, kjer čekiramo Oysterje, spet pričakala gručica razigranih policajev s psom. Hvala bogu je ni bilo, zato pa je bilo mož postave vse polno po glavni ulici. Tako sva s prijateljem Zakibom iz Karačija ostajala nekoliko zadržana na zame obvezno veseljaškem pohodu. Ko me je pregnal iz H&M, sva šla še samo jest in na čaj late v nek organski kafič. Ahhh, Zakib, ja, saj vem, da se ni za hecat, če si iz Pakistana ... politična (ne)korektnost je bridko začinila mojo dobro voljo.

Danes je petek in spet se stiskamo v kopalnici, kjer je cel mini psy trens žur. Moram priznat, da si London Friday Nights nisem predstavljala takole, ampak zunaj je noč kot v času Charlesa Dickensa, London pa big, mighty and expensive. Vremenske razmere plus recesija botrujejo tako mnogim zatrtim energijam v meni. Komaj čakam The Enda v soboto zvečer, my crazy dress is ready! Ker pa grem na house bolj iz vljudnosti, Tom me pelje v svoj naj klub, se prava jaz še vedno teši s trdimi ritmi, ki so at the end rešili petkov večer (from the loo to the couch party): http://www.archive.org/download/KrzVoidShanghai22112008/KrzVoid

Will I have to kneel down?

Vsak dan, ko se zjutraj zbudim, začnem iskati službo (zato še nisem bila v camdenu ...). Iz šalce se kadi nesscafe in naš wireless dela, kot se spodobi - s kablom. Po svoje se kvalificiram za prijazno office assistantko, s tromesečno izkušnjo EU štipendistke na Bournville Collegeu v Birminghamu. Moja angleščina je spodobna, prošnje imam jezikovno očiščene. Yet I am waiting for replays. In danes, ko sem iz spodobnega reedsa presedlala na umazan gumtree, sem zasledila tole: http://www.gumtree.com/london/72/32942372.html

Seveda sem hitela napisat cover letter, nakar mi moj lektor prijazno namigne, da sem morda le too far fetched. What the fuck? Yea, I know. My roomates are working as: waitress, waitress, waiter, sales, student, le moja mentorca, Saša, je socialna delavka in ima proper job.

Torej, kaj me čaka? Will I have to kneel down? Najbrž bo naslov enega prihodnjih postov: Vedno sem si želela bit kelnarca.

Pogrešam Camden

Vse, od kar sem prišla, še nisem bila v Camdenu. Pa čeprav sem se vedno sladkala z mislijo, kako super bi bilo, če jo bi lahko kadarkoli, sredi dneva, za zajtrk, mahnila v Camden. Resnici na ljubo je ne moreš več tako veselo rajžati po sedmi uri zvečer, ker tržnico zapirajo okrog šestih. Vsak dan znova mi tako uidejo slastni grižljajčki, ki jih po znižani ceni delijo tik pred koncem. Ampak vedno se rada spominjam, kako je bilo, in je na dlani, da še bo in bo.

Little Cairo, Little Beirut

Vedno sem si želela živet v komuni - malce zanikrno, a pošteno povedano. Več let sva se s fantom sicer stiskala v share apartments, a ker je bilo neprostovoljno, to ni bilo to. Nepričakovano pa se mi je retro hrepenje po pravi obliki hipijevsta v polnosti uresničilo. Imam sedem krasnih cimrov in živim na Marble Archu, v arabskem kvartirju Little Cairo/Little Beirut.

Noč in dan nam prijazno prodajajo baklave (namesto čokolade), šišo, sadje, halal, nekje tudi pivo; mesto naokrog je 24hours big and mighty. Za stanovaje seveda plačujemo veliko več, kot bi doma, a naša družina ob večerih zažari v duhu global fusion peace eventa - vsi smo zbrani ob izraelsko-pakistanski večerji in na dobrote iz Camdena sem že malo pozabila.

V London sem prišla po treh mesecih zakotnega Birminghama, kjer sem se pretolka predvsem s pomočjo toplih, sveže varjenih aelov in zvestega prijatelja Toma. Če je prijatelj nekdo, ki ti tudi pomaga, potem je Tom dokazal, da še obstajajo pravi angleški gentlemani (Claytoni iz Southamptona).

V Londonu je drugače, razmere so se zaostrile. Štipendije ni in credit crunch sika izza vsakega vogala. Yet I am still quite a picky lady. Nenazadnje moram videt vse štiri starni neba in vsak dan me zbudi obsijano jutro. Londonu se pozna bližina morja, vreme je lahkotno, čeprav je minus postal stalnica in včasih neumno zmrzujem, ker se oblačim preveč angleško.

At the end of the day, I can't wait for a new one.