Clapham Junction ali Lucky J

Foto in montaža: London express

Danes sem obiskala še enega J iz Slovenije, ki so mu okoliščine namenile službeno stanovanje v posh delu mesta, na zahodu ob Temzi. V Clapham Junction (Battersea) se je prebil iz šeste cone in zdaj uživa v ogromnem stanovanju s krasnim laungom in razkošnim balkonom (na službene stroške, srečnež). Pet metrov od balkona teče reka, na bregu se svetijo lučke in mogočna Temza se zdi sveža kot morje. Breg na drugi strani reke bi lahko na hitro bile Benetke ali Berlin, pitoreskni balkoni in sprehajališče pa so me za hip spomnili celo na Opatijo.

Med chilliranjem ob belem vinu in besnim grabljenjem po čipsu in browniejih sem slišala marsikatero zgodbo, ki jo je zapisalo življenje. Zgodbe (ki bi jih moral J zapisati enkrat sam) so tako ekskluzivne in polne susupenza, da sem se kot (včasih) normalna pridna punca počutila zares fino, da sem lahko iz prve roke slišiala o ... (J, u should make a novel)!

J se je tako iz problematičnega jeznega mladeniča prelevil v preizkuševalca igric (in mnogo več) in v njegovi službici mu ni hudega. Od Sarajeva, Dunaja in zdaj Londona se vživlja v lokalne navade, vedno dobro akomodiran in preskrbljen. To me je spomnilo na drugega prijatelja, J! iz vzhodnega Londona, ki živi v avtentičnem Banglatownu, in spet zastonj. Lej ga zlomka, kako znajo ti fantje živet, mi hodi po glavi. Zgleda, da bom morala še večkrat na obisk, da dojamem catch tega zlivanja z vesoljem. Najlepše od vsega pa je, da sta J in J! raztresena na čisto različnih koncih, zato sem pred vsakim obiskom veselo na trnih, ker vem, da se lahko vmes na poti še marsikaj zgodi. And from very East to very West, I am still enchanted!

P.S. Na slikci zgoraj poziram s čokolinom. To je namreč naša uradna nova droga v Londonu, na katero smo navlečeni vsaj trije Slovenci. Nove zaloge je prinesel J pred kratkim, tako da jemo traditional food, z bananami, cimetom in keksi :)

Mlade mame ...

Source

... sovražijo otroke. Tu v Angliji že. Z malimi delajo grše kot z igračami, najbrž, ker so bolj naporni. Z ledenim glasom grozijo dveletnikom, naj stojijo pri miru in se ne premaknejo, medtem ko one šopingirajo, jezno jim sikajo v obraz, če jih motijo pri mobilnem flirtanju, ko se zajočejo, jih udarijo. Priročno po glavi. Podobe otročjih, namazanih, ali pa bledoličnih najstnic, ki kot nek tuji podaljšek držijo voziček in topo gledajo v svet, so tu del vsakdanjika.

Pojav mladoletnih mamic sem opazila že pred leti na Irskem, ko so punce čikale po ulicah in zraven tiščale vsaka svoj voziček, ki se jim je pač pripetil. V McDoladsu so male angele pitale s krompirčkom in burgerji, verjamem, da glede na special offer in svojo obilnost sleherni dan. Vtis sem dobila, da nihče od mladih ne pozna kondoma, tabletk ... da sem skratka v tretjem svetu. In Anglija je očitno tudi tretji svet.

Najstnice namreč otroke kar rodijo, saj lahko nato živijo na državnih benefitih in se jim v bistvu tako podjetje splača. Njihovi vzgojni prijemi pa so tako grobi, da se ustrašiš, da mu bo kar tam, v trgovini, izpulila ročico in jo besno vrgla na Oxford Street. Mali je jokajoča igrača, ki jo mora utišat, pa četudi jo bo zato treba pokvarit. Tako so "igračo" zares "pokvarili" skrbniki (mama & step daddy) deteta P, ki je živelo kratko, a strašno življenje. Za njim se je kmalu v medijih pojavilo še eno dete, hudo zlorabljeno od samega začetka pa do srečnega poka lobanje, hrbtenice, ne vem.

It's still in the air, rumeno zgražanje in gonja proti zdravnikom, socialcem, policajem. Medtem pa nas vrsta čakajočih gleda, kako neotesana smrklja renči na svojega malega, ker je naredil tri radovedne korakce v svet, in glasno odšteva, kdaj bo prišla po njega in ga kaznovala. In čeprav se vse ženske v vrsti nemirno prestopamo, ker je otrok tako majcen, da ga komaj vidiš, in sladek za pojest, ga surova mama zgrabi in udari po glavi. Eksplozivna mešanica najglobljega obupa in svete jeze ob njegovem joku me še vedno trga. Zato prihodnjič stegnem roke, pograbim fantička in zbežim z njim proč, daleč proč, da pozabi vse in se začne smejat. Zato moj krik razpara tišino in pobesnim na mamo, da ga mora imet rada ali pa ga naj da stran. In potem najdem vse nemočne ujete otroke in jih hitro rešim, potolažim, zaujčkam, uspavam ... happily ever after.

Klub, ki ga ni

V petek zvečer sva z J! šla ven. Začelo se je solidno. Najprej sem se morala primajat do East Enda, kar s central line in knjigo v roki pravzaprav gladko gre. Ker sem imela namen prečekirat klube okrog Old Streeta, je bil skvot primerno izhodišče za pohod po vzhodnem Londonu. V skvotu mi je zares všeč, z nekoliko improvizacije imajo vsega dovolj, predvsem pa lahko srce, rešeno finančnih bremen. Večer se je krasno razvijal in že sva pri sosedih, ki vlečejo internet, preverjala, ali greva v klub številka ena, dva ali tri. Izbrala sva si dva kluba, vesela, da bo v enem gotovo dogajalo. Še "London od A do Z" sva vzela, sicer pa je itak vse blizu, po East Endu naokrog.

Če je vijuganje od kluba do kluba nujno za preživetje v Ljubljani, pa je v Londonu takšen attitude salto mortale. Vsak premik v tem gigantskem mestu je podvig, ki zahteva predpripavo, splošno razgledanost v zvezi z busi, nato pa še budno navigacijsko oko, da ugotoviš, kje naenkrat si. Ko se namreč s svojim zvečičem, polnim zemljevidov, znajdeš na cesti, se ti od milijonskega preskoka merila zvrti. Vse je tako huge, brez vsake prave zveze z načrti v priročniku, da sva se j z J! groteskno izgubila in domov prišla ob 4.30, ne da bi našla klub (eden od njiju je odpadel zaradi posh bedakov v vrsti spredaj). Ves ta čas, od enih pa do polpetih, pa sva brusila pete in iskala Ghetto, ki je bil na izginuli Old Street 57.

Po neskončnem prečesavanju ulic nama je bilo vedno bolj jasno, da žura ne bo, da sva daleč od doma, brez ideje, kje so pravi busi, in da sva izmučena za zaspat kar tam, na cesti. Edina rešilna bilka, bus 25, je bil nabito poln in sploh ni več ustavljal. Demoralizirana, a vsaj z jasnim ciljem, sva jo začela krevsat proti domu. Po vseh prejšnjih miljah sva neusmiljeno hodila še debelo uro.

Vikendi so tako naporni, kot da bi bila v partizanih. Po vzhodnolondonski fronti imam podplate kot kamen in že 14 dni se nisem naplesala. London nights out namreč zlahka deteriorirajo od želje po zabavi do obupanega krika, naj bosta že enkrat wc in postelja. Zato si vedno bolj želim, da bi se kmalu izgubila od Zajca do Štirke in nekam na after. V pol ure udobno namešečena, med prijateljskimi obrazi, brez stresa in trekanja, ki ju do prihodnjega petka ne zmorem in nočem več. Nikoli si nisem mislila, da je lahko nočno življenje tako naporno.

Zob časa

Foto: Luka (Italio)

Danes sem še v posebej upadlem stanju, od popoldneva slabo zgledam. Razmišljam, kaj se je zgodilo, zakaj me je ugriznil zob časa. Vidno imam ubite oči, zgubana usta in, prisežem, povesil se mi je nos. Nato pa me spreleti, da sem zvedela za stanje na kartici, ki mi je razumno namignilo, naj grem delat. In temni oblak se je zarisal na mojem obrazu, ker vem, da moram začet, job hunting, tokrat zares. Če sem še pred mesecem brez posledic besnela naokrog, mi zdaj to ne koristi več. I need to work. Pa ne že speeeet!

(Vsi, ki me poznate, veste, kako mi redna služba škodi. Zato bi free-lance začela že kar s tem dnem in k sebi vabim vse neduštudirane študente, da mi oddajo diplomo v lekturo ali pa k diplomiranju povabijo svoje prijatelje.)

Voodoo Town

Foto in montaža: London express

Jug je moja najljubša smer neba, kjerkoli že sem - na Jadranu, v Berlinu ali Londonu. It's something about south, filozofija ležernosti, ki mi prvobitno paše. Zdi se, da je tam too hot or too run down, da bi postalo preresno. Zato sem hotela še enkrat na jug Londona, v afriško-karibski Brixton, da z drugimi očmi vidim, what is all this passion for. Tam sem se namreč nekega prekrasnega sončnega jutra znašla na afterju in že s prvim korakom me je objela avra neverjetno cool razpoloženja, ki sem ga davno začutila nekje, mogoče na platnu Kinoteke. Brixton ima dušo. In to divjo, afriško dušo.

Zdaj tja nisem prišla v tako zlatem dnevu (ki sem ga takrat zapravila v zagrnjeni dnevni sobi), zato sem se pred zmrazljivim zrakom zatekla v charity shop. Rada imam cheap sceno s karakterjem, sploh, če je dovolj ponudbe in je pregledna. Za deset funtov sem dobila plašček, kot sem si ga vedno želela, rdeč, z angleškim karo vzorcem. Še ko pišem, se mi smeji, ker me tako krasno odene, that I feel like missy London de luxe.

Drobovje Brixtona sestavljajo stare čudaške stavbe, ki se zdijo zapuščene, samo pisan kup smeti pred vrati opozarja, da tu nekdo živi. Konjeva glava nad vhodnimi vrati, ki milo gleda dol na dvorišče, mi je razbohotila domišiljijo - is this some african cult? Po vrsti staromodnih špecerij prideš na pokrito tržnico. Star, visok obokan prostor z okni namesto stropa je bil zavit v fusion vonjev - ribjih, neznanih, smrdečih. Pred Sierra Leone Grocery sem se skregala. Zakaj za vraga hočem poslikat režeče ribje glave, groteskne stvore, dele teles in druga živila, če tu nikoli nihče ne slika. I am an art student and my project is Brixton, u mind? S svojim črnim pogledom so me sumljivo motrili, dokler nisem odnesla pet. Nato pa me je od nekod zadel vonj nečesa tako slastnega, da sem morala ASAP odkriti chefa te dimljene specialitete. Meso je pripravljal na ulici v kosu zavržene pločevine, v starem plehnatem sodu, kjer se je piščanček cmaril na žerjavici in ubijajoče dišal. Od preveč dima mi je bilo na koncu sicer slabo, a afriška specialita je bila a must (čeprav se zdaj sprašujem, če nisem pojedla kake tolste race iz Hyde parka, za piščančka je bila noga prevelika).

Brixton is a pleasure, indeed. S tržnice sem odšla z mešanimi občutki, saj me je njihovo odkrito neprijazno obnašanje prestavilo v kolonialne čase, kjer sem sama bila bela gospa, ki si krajša urice med voodoo people. Domov sem prinesla pepelnik iz kokosovega oreha in začela sanjat o toplih krajih. Za zaključek izleta mi je namreč v lokalnem kinu glavo zmešal še Woody Allen z Vicky Christina Barcelona, ki se dogaja v Barceloni. Tako sem približno za tri dni dobila fiksno idejo, da grem živet za mesec ali dva v Barco, kajti resnici na ljubo, jaz rabim jug. Po vudujskem navdihu Brixtona in katastrofalno napornih vikendih si zares želim, da bi bila preskrbljena kolonialna gospa, ki se nekje na jugu naokrog sprehaja v krilu in sandalih.

mess

Foto: Marko

i am such a mess. even in london i'm a great mess. i worry, i cry, i party hard, i run, i laugh ... then I worry again ... and the only solution i've ever come to is moving. i can't really think, but i can move. run, jump, dance. ( bodythinking?)

to be continued ... the sun will soon go down ...

Homage trensu v Vauxhallu

(Včasih traja, da se sestavim, kajti):

Suddenly, my feet go off the floor
Practically floating
Eagerly dancing
Changing moves rapidly, as to bewitch
Illusion,
Affection and
Lust to

Keep me going forever

(Včasih traja od petka do torka ...)

Vreme pač ni vsak dan takšno ali London snow storm

Foto: London express

Tale slika je verni posnetek sončnega jutra (v zavednem Malem Beirutu), kakršnih smo v Londonu deležni večino tedna. Vseeno pa se je ta vikend Britaniji zgodila hujša vremenska katastrofa, ki je Otok spodkopala do temeljev - zapadlo je 7 centimetrov snega!!!

Ker sem bila z dragim varno pospravljena v prijetnem hotelčku, med jutranjim poležavanjem in prigrizki najprej sploh nisva resno vzela alarmantnih vesti o snegu. Skozi reže balkončka sem sicer opazila belo odejo, nekoliko debelejšo kot prvi sneg, a kaj več kot namuznila se nisem (we had such a lovely place).

Potem pa se je začelo: drama o snežnem viharju na TV je dobivala razsežnosti cunamija, le da so namesto mrtvih tu bili "žrtve" otroci, ki jim vse gor do Škotske dva dni ni bilo treba v šolo, njihovim staršem pa ne v službo. V Londonu je tako 6 milijonov potnikov, vsak dan odvisnih od avtobusov in podzemne, na dan D, ko je zapadel sneg, obtičalo doma. Če namreč ne dela avtobus, ne more do službe voznik podzemne, brez zadnje pa pilot ne more na Stansted, so poročali. Na avte v tem snegu niso niti pomislili, kajti ceste, dragi moji, so bile zametene kot polja.

Dejstvo je, da je bil to najhujši sneg v 18 letih in da niso nikoli vlagali v pluge in soljenje cest, zato so se strašno smili sami sebi, a hkrati počeli hudičeve bedarije. Pred našim blokom so Libanonci imeli fotosešn: očka in sin na beli kulisi, očka in sinko s smučarsko čelado, zakrita gospa mama poleg snežaka ... Par prismuknjencev je s smučkami vijugalo po ulicah, po sankanju sta dve osebi pristali v reki in sta v kritičnem stanju. Čeprav bi marsikdo izbral bejbe v kopalkah pod snežno palmo, je zame absolutni zmagovalec tega freak showa spopad v naši ulici, ob katerem sem se skoraj polulala od smeha.

Na vsaki strani ceste armada razposajenih Arabcev, sovažni četi, ki se bombardirata s snežnimi kepami in vmes napadeta še vse, kar leze in se vozi. Prvih nekaj korakov pešcem še prizanesejo, nato pa postajajo vedno bolj srčni in jih zasuvajo brez usmiljenja; uboge mamke, japiji in gospodične jo spešijo proč kar po zraku. Potem prileti razjarjeni voznici kombija v brk še vreča smeti in že se zasliši zavijanje sirene okrog vogala, preplah! Jadrno jo ucvrejo proti vratom, režeč se kot mlade hijene, in čakajo, da prestrašeni policaji naredijo svoj avtoritativni krog. Nato se navdušeno vrnejo na položaje, ker ravs velja!

Sneg je poleg veselja prinesel v naš Park West še nekaj težav - zdaj smo brez tople vode in brez gretja. Zato smo si v kuhinji prižgali pečico, ki nas greje na okrog 250 še zdaj, ko smo že davno pojedli Ilarjine crespelle. In ne recite mi, da naj si grem po kalorifer, ker so razprodani. V bistvu me zares skrbi, ker jim ob vsej prešernosti, kot bi nanje padla sama nebeška mana, in oslarijah ne zaupam, da so poskrbeli za vse potrebno. Zunaj spet naletava in če se še enkrat zgodi 5 centimetrov, bodo najbrž samo zabrundali, si potegnili odejo čez glavo in si mislili kot Saša: Stari, kako to sede!